ZGODBE O VERBALNEM DELIKTU V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: ŽALITEV VELIČANSTVA

| 13/09/2012

Pisalo se je leto 1980, leto Titove smrti, leto začetka propada Titove Jugoslavije. 15. februarja tistega leta je prišla Nevenka Jankovič, 19-letno dekle iz preproste belokranjske družine, na delo v semiško Iskro bolj slabe kot dobre volje. Tudi vzdušje v popoldanski imeni ni bilo sproščeno. Ljudje so že nekaj časa vedeli, da je Tito hudo bolan. Oblast je vključila vse svoje radarje in že v kali zatrla vsakršna nespodobna namigovanja o Titovi smrti. Iz pogovora z nekim domačinom iz okolice Dragatuša, nekdanjim šoferjem avtobusa, sem izvedel, da so policisti naredili podrobno preiskavo samo zato, ker je nekdo na njegovem avtobusu rekel, da se bo Tito težko izvlekel. Tudi večino Nevenkinih sodelavk je bolezen ljubljenega vodje tako močno prevzela, da so okoli tega zganjale pravo paniko in od Nevenke malodane zahtevale, da se obnaša v skladu z razmerami – da opusti mladostniško razposajenost, da ne hodi na zabave in da skupaj z njimi izžareva največjo skrb za maršalovo zdravje. Nevenki, ki doma ni bila deležna podobne prorežimske dresure, saj njen oče nikoli ni pretirano štedil s kritiko na račun socializma, je šla vsa ta bodisi zlagana bodisi pristna skrb za zdravje prvega med Jugoslovani pošteno na živce. Vse je bilo kot postlano za črn scenarij. Ko se je v nekem trenutku Nevenka glasno zasmejala, jo je njena sodelavka resno opozorila, da smeh v tem trenutku ni primeren. Do tedaj zadrževan bes se je v hipu razplamtel.

Nepremišljene besede, izrečene v afektu, so imele za Nevenko nepredstavljive posledice. Najstnica takrat še ni vedela, da je zagrešila verbalni delikt. Sodelavke so jo prijavile in plaz se je sprožil. Po internem zaslišanju v Iskri je prišla policija, ki je zaslišala priče. Izjave prič pa so se zelo razlikovale. Ena izmed sodelavk je slišala Nevenko reči »kaj če je enega bedaka manj«, druga »kaj če krepa Tito, saj je bil ustaš, en kriminalec več ali manj«, tretja celo »živeo NDH, vseeno mi je, če Tito umre danes ali jutri«. Policaji so temeljito preiskali hišo, v kateri je Nevenka živela s svojimi starši. Sledilo je zaslišanje prič in obdolženke na sodišču v Črnomlju. Nevenka je tam te besede zanikala, a priznala, da je sodelavki, s katero se je sprla, rekla »ko jebe tebe, njega in vse«. Javno tožilstvo v Novem mestu je sestavilo naslednji obtožni predlog: Jankovič Nevenka je sramotila najvišjega organa Socialistične federativne republike Jugoslavije, s tem da je dne 15. 2. 1980 v tovarni Iskra v Semiču vpričo več delavk, ko so se te pogovarjale o bolezni Predsednika republike Maršala Josipa Broza – Tita, začela vpiti:»Pa kaj, neka crkne, en ustaš, kriminalec, en bedak na zemlji manj!« S tem je storila kaznivo dejanje žalitve SFRJ po čl. 157 kazenskega zakonika SFRJ. Ta člen pravi, da kdor sramoti Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, njeno zastavo, grb ali himno, njene najvišje organe ali njihove predstavnike, oborožene sile ali vrhovnega poveljnika, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let. Nevenka ni mogla verjeti, do česa so jo privedle izrečene besede. Bila je popolnoma prestrašena. Šale je bilo takrat dokončno konec.

Po treh glavnih obravnavah je bila sodba sprejeta. Sodnica Marija Črnugelj jo je spoznala za krivo. »Pa kaj, naj crkne, en bedak na zemlji manj« so bile besede, ki naj bi jih izrekla Nevenka. Čeprav je bila njena kazen zaradi olajševalnih okoliščin – slabih razmer v družini – nekoliko omiljena, je bila relativno zelo visoka. Zaradi nekaj nepremišljenih besed je Nevenka dobila mesec dni zapora, ki ga je odslužila na Igu. Za ta čas seveda ni prejela plače. Poleg tega je morala plačati še 8353 dinarjev povprečnine in sodnih stroškov, kar je znašalo več kot dve njeni mesečni plači. Po prestani kazni so ji »svetovali«, naj se udeleži delovne brigade na Goričkem. Iz strahu, da jo bodo vnovič kaznovali, je na to pristala. Vendar je niti zatem niso pustili pri miru. Po njenih besedah jo je nekega poletja, ko je odšla z vlakom na morje, stalno zasledoval neki moški. Ko je prispela na cilj, se ji je približal in ji priznal, da so mu naročili, naj jo zasleduje. Ni si težko predstavljati, da mu je bilo kar malce nerodno, ko je moral zasledovati tako »nevarni« element družbenega reda.Nevenka je torej zagrešila verbalni delikt. Resda se je izražala z zelo grobimi in afektivnimi besedami, a vendar je izražala neko mnenje – dovolj ji je bilo te nabuhle, zlagane in zapovedane množične psihoze. Vsaj ona je videla stvari tako. Nevenka še daleč ni bila edina, ki so jo v prejšnji državi zaradi besed spravili za zapahe ali kako drugače kaznovali. V kazenskem zakoniku SFRJ je bila cela kopica členov namenjena omejevanju svobodnega izražanja mnenj in svobodne kritike režima ter družbenih razmer. Najbolj znan je bil 133. člen (sovražna propaganda), ki je predvideval celo do deset let kazni. Omejevanju svobodnega izražanja so služili še vsaj 114. člen (protirevolucionarno ogrožanje družbene ureditve), 134. člen (zbujanje narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva) in že omenjeni 157. člen. Socialistični red se je s takšnimi kaznovalnimi ukrepi zavaroval, kajti vsaka resna (in očitno tudi neresna!) kritika bi lahko zamajala njegove temelje. Svoji ideologiji je nadel svetniški sij nedotakljivosti in nezmotljivosti, za to pa je žrtvoval temeljne človekove pravice, ki bi morale biti v zahodnem postrazsvetljenskem svetu nekaj samoumevnega. O tem so v zgodovini sanjali (kaj drugega dostikrat ni bilo niti dovoljeno!) že mnogi, nedvomno pa je to, vsaj zame, najlepše izrazil največji rimski zgodovinar Tacit: RARA TEMPORUM FELICITAS, UBI SENTIRE, QUAE VELIS ET QUAE SENTIAS, DICERE LICET – Redki so tisti srečni časi, ko je dovoljeno misliti, kar hočeš, in govoriti, kar misliš.

Druga štorija o verbalnem deliktu govori o človeku, ki je svoje prepričanje, da ne živi v idealnem režimu, za razliko od svojih somišljenikov tudi javno razglašal. Leopold Kocjan iz Črnomlja res ni bil po meri oblasti. Črnomaljci še danes radi povedo anekdoto, ki lepo označuje njegovo prostodušnost. Ko so ga nekoč videli, da gre z motiko na njivo, in so ga vprašali, kam gre, je odvrnil: »Pokopat socializem!« Že kot sedemnajstletnik je bil leta 1954 zaradi poizkusa pobega prek državne meje obsojen na dva meseca zapora. Naslednje leto si je na božični večer privoščil res nenavadno polnočnico. Za uvod si je zamislil pivski pohod po mestnih gostilnah. Ker so se vse gostilne v mestu o polnoči zaprle, je začel že dodobra nadelan razgrajati. Potem ko je odklonil dobrohotni nasvet miličnikov, naj mirno odide domov, so ga morali vkleniti in privesti na postajo ljudske milice. Leopold je miličnike že med potjo nič kaj prijazno enačil z butlji, s prasicami in fašisti. Toda glavna protirežimska predstava se je začela šele na postaji. Tako lahko v policijskem zapisniku preberemo, da je med drugim izjavil tudi to, da je »naša država ciganska, da hodi tov. Tito po raznih državah, ki so bolj napredne, kakor je naša in tam šenkuje avtomobile, dočim pri nas stradajo delavci. Dalje, da nas druge države zajebavajo zato, ker imamo take voditelje. Pel je tudi pesem: prišla bo urca, ko bo vam, miličniki, šla frizurca.« Kritika režima se je le še stopnjevala, ko je – za vsak primer dvakrat – povedal naslednjo anekdoto: »Sin Franca Jožefa za časa Avstro-Ogrske je hotel vedeti, kako živijo delavci v državi. Zato je odšel preoblečen v kmečki obleki med delavce in srečal nekega tlačana, ki je šel na tlako. Vprašal ga je, kam gre, in ko mu je ta odgovoril, da gre na tlako, ga je napotil nazaj, rekoč, da bo že on vse uredil. Tako je kupil tri konje, ki so bili različni po rejenosti in zdravju: prvi je bil suh, drugi je bil dobro rejen in slep, tretji pa tako zrejen, da je od njega viselo meso. Ko je prišel s konji domov, je poklical očeta in mu pokazal konje, rekoč: oče, ta prvi konj predstavlja delavce – tlačane, ta drugi predstavlja tebe, ker ne vidiš, kaj se dogaja s tvojimi tlačani in ta tretji konj predstavlja tvoje ministre, ki živijo brez dela na račun delavcev.« Zaključil je, da je danes isto in da je Tito ravno tako slep, ker ne vidi, kaj se dogaja. Omenjeno poročilo se zaključi z ugotovitvijo, da je »imenovani hud nasprotnik današnje ureditve in v kolikor bi mu sledili ostali sodelavci, bi mu uspelo v kratkem času napraviti nezaželjen razdor med delavci.« Sodba je bila neizprosna. Zaradi kaznivega dejanja žalitve države, njenih najvišjih organov oblasti in predstavnikov oblasti je bil obsojen na eno leto zapora. Namesto v zapor je raje odšel v Avstrijo in nato v Nemčijo, kjer se je preživljal v različnih poklicih. Ko so po dvajsetih letih njegovo sodbo izbrisali, se je vrnil v Jugoslavijo. Toda njegov neukrotljivi svobodni duh je še enkrat osramotil državo. 3. oktobra 1978 se je Leopold odločil, da se malce poveseli in podkrepi s špricarji v znani črnomaljski gostilni Müller. Slučajno je naneslo, da so tistega dne v omenjeni gostilni nogometaši iz Butoraja zalivali svojo zmago nad ekipo, ki jo je sestavila vojska. Iz nedolžnega zbadanja tam navzočih vojakov, češ kakšna vojska pa ste, da izgubite z nekimi Butorajci, se je stvar sprevrgla v žaljivke, pljuvanje in celo majhen pretep. Če ga zaradi dogodkov v tej gostilni kasneje na sodišču niso mogli obsoditi, so ga obsodili, ker je istega dne »okrog 23.30 ure v gostilni Mond v Malem Nerajcu, potem ko je Grguraša Borisa, ki je bil v družbi z vojaškimi osebami, vprašal, kaj ima on z vojsko, in ko mu je Grguraš odgovoril, da je v vojski v službi, izjavil napram Grgurašu Borisu vpričo drugih gostov: klinc pa taka vojska. Ko ga je Grguraš opozoril, naj nikar ne žali, ker je to Titova vojska, je še izjavil: jebem tebe, Tita in vojsko.« Zaradi žaljitve SFRJ si je prislužil mesec dni zapora in pol ter povrhu obilno denarno kazen.

Ja, tako so včasih kaznovali dolge jezike.

MITJA SADEK

Viri: SI – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, ČRN 18 (t.e. 392), ČRN 18 (t.e. 394), NME 16 (t.e. 311). Ustni viri: Nevenka Lamut, Marijan Kocjan.

(Članek je bil prvič objavljen v reviji Park, februar 2010.)

 

Oznake: ,

Rubrika: HISTORIJA, IZPOSTAVLJENO

Komentiranje je zaključeno.