ZGODBA O ARGENTINSKEM TANGU. TUDI NOVOMEŠKEM

| 14/09/2012

Čeprav se morda zdi nenavadno, je bil argentinski tango šele tretji ples, ki se pleše v paru in pri katerem partner drži plesalkino desno roko z levo, s svojo desno pa objema plesalko. Takoj za dunajskim valčkom, ki je to novost uvedel in s tem obnorel Evropo leta 1830, ter polko, ki je dunajskemu valčku sledila deset let kasneje. Vendar pa je tango bistveno drugačen, saj je prvi, ki je uvedel pojem improvizacije, s čimer je imel v dvajsetem stoletju velik vpliv na vse plese, ki se plešejo v paru.

Tudi v Novem mestu se, dokaj na skrivaj sicer (najboljše stvari se vedno dogajajo nekoliko na skrivaj), že poldrugo leto odvija manjša scena argentinskega tanga.

Pobudo za to je dala Polona Žalec. „Verjamem, da je ples eden izmed bistvenih načinov za izražanje. Človek se izraža predvsem gibalno,“ pravi Polona. Izoblikovala se je manjša skupina ljudi, željnih plesnih doživetij, ki so našli svoj prostor v galeriji Sokolskega doma.

Plesalci trdijo, da je to ples vseh plesov, univerzalen ples, to pa tudi zato, ker lahko argentinski tango človek zapleše ob vsaki glasbi, ni omejen z ritmom ali s stilom glasbe. Gre pravzaprav za objem, hojo v objemu, ki sledi glasbi in se z njo zlije. Pravijo tudi, da je to ples, v katerem se odraža plesalčeva osebnost.

Ples temelji na zaupanju. Pri plesalcu gre za zaupanje v samega sebe, pri plesalki pa za zaupanje plesalcu in prepuščanje njegovemu vodstvu. Hkrati pa mora imeti plesalka dovolj prostora za izražanje sebe.

Glasba, ki se običajno predvaja na milongah (tako se imenuje plesni dogodek, kjer se pleše tango), v veliki meri še vedno ostaja tradicionalna, to je orkestralna glasba, ki dostikrat vključuje tudi petje in ki je nastala v prvi polovici prejšnjega stoletja prav z namenom spremljati ples.

Kot vse stvari pa se razvija tudi glasba in tako so klasični glasbi sledile struje, ena pomembnejših je t.i. tango nuevo, katere najznačilnejši predstavnik je Astor Piazolla, skladatelj in bandeonist (bandoneon je vrsta harmonike, ki se uporablja tudi za izvajanje tanga), ki je s svojim patetično otožnim stilom močno zaznamoval tango glasbo. Kasneje se razvijejo tudi drugi stili, kot na primer neo tango, elektronski tango, fusion tango in drugi.

Prva skladba, poimenovana kot tango, je bila napisana in izvajana v Argentini leta 1857. Imenovala se je “Toma mate, Che”. Beseda tango pa je verjetno nastala iz »Tango Andaluz«, glasbe iz območja Španije, Andaluzije, ki je tudi dom flamenka, ene izmed najbolj priljubljenih zvrsti glasbe v Buenos Airesu sredi devetnajstega stoletja. V drugi polovici devetnajstega stoletja so tango prepevali po gledališčih, kot ples pa se je izoblikoval proti koncu devetnajstega stoletja.

Obstaja sicer kliše, ki pravi, da je tango nastal v bordelih Buenos Airesa. Bolj verjetna pa je razlaga, da so taiste bordele obiskovali predstavniki tako nižjega sloja, za katere so bili pravzaprav edini vir zabave, kot srednjega in višjega sloja, ki se sicer drugače niso družili med sabo. In ker so bili v tistih časih ljudje iz nižjih slojev manj pismeni od preostalih, so slednji s svojimi pisnimi omembami tango le »evidentirali«. Argentino je takrat zajel val priseljevanja iz Evrope. Razlog je bila zgraditev železnice v notranjost dežele, s tem pa potreba po delavcih. Skupaj s priseljenci so v Argentino prišli tudi novi plesi. Kdaj in kako je iz teh plesov nastal tango, je nemogoče izvedeti. Razlog tiči v tem, da so bili začetniki tanga za sedanjost anonimni ljudje iz socialno ogroženih slojev. Ker pa so se priseljevali večinoma moški, je bil razlog po obiskovanju bordelov toliko bolj očiten. Kakorkoli že, da bi krajšali čas čakajočim strankam, so lastniki najeli glasbenike, ki so igrali tango, čakajoči moški iz nižjih slojev družbe pa so si čas krajšali s tem, da so med sabo vadili ples, ki je dobil ime po glasbeni zvrsti. Če so namreč želeli narediti vtis tudi na ženske izven bordelov, so imeli priložnost za to na plesih, pri čemer jim je bilo znanje tanga v veliko prednost.

Vadili so torej ples, ki so ga v bordele prinesli s sabo, in ki je nastal v revnih soseskah najemniških delavskih stanovanj. V veliki množici prebivalcev se je vedno našel kdo, ki je bil tudi glasbenik in si je z glasbo krajšal čas, ljudje pa glasbi niso le prisluhnili, pač pa so jo izkoristili tudi kot priložnost za ples.

Glasba in ples sta postala skupni jezik, ki je združil ljudi iz različnih kultur. Iz različnih glasbenih in plesnih stilov so domačini in priseljenci ustvarili tango.

Druga razlaga nastanka tanga pravi, da je nastal tako, da so moški poplesavali na ulici ob igranju uličnih glasbenikov. Tudi to se je zagotovo dogajalo in zelo verjetno je, da so to počeli iz povsem enakega razloga, kot v bordelih; zaradi vaje, namreč. Moški, ki so vadili skupaj, so se pripravljali na trenutek, ko bodo dejansko imeli žensko v svojih rokah. To so bili ljudje, ki so ustvarili tango kot ples, edinstven in čudovit.

Takrat je bil tango še povsem nesprejemljiv v argentinski visoki družbi. Preboj se je zgodil, ko so na milonge začeli zahajati mladeniči iz bogatih družin, in ga kasneje predstavili v Parizu, bodisi na študiju ali na potovanju. Visoka družba v Parizu je tango z navdušenjem sprejela. Ta preboj se je zgodil leta 1912, je pa znano, da so tango argentinski mornarji z lokalnimi dekleti v Marseillu plesali že kakšno leto prej. Tango mrzlica je zajela Evropo, od koder se je tango vrnil v Argentino kot zmagovalec, sprejemljiv tudi za tedanjo visoko družbo in od koder je našel pot v svet.

Štirje entuziastični novomeški pari se gredo v začetku jeseni izobraževat v Ljubljano, nato pa bodo sredi novembra s polno energijo začeli širiti lepoto argentinskega tanga in glasbe v Novem mestu. Seveda bodo v svoje vrste povabili vse, ki so željni plesa. (ANDREJ GOLOB)

 

 

 

Oznake:

Rubrika: IZPOSTAVLJENO, VEČ ZGODB, Zgodbe

Komentiranje je zaključeno.