ZAČETKI NEMŠKE MANJŠINE NA DOLENJSKEM (OB 70-LETNICI IZSELITVE KOČEVARJEV)

| 22/12/2012

ItaKocevje-1494-Urbarlijani in Madžari imajo že od nekdaj manjšinske pravice na Slovenskem, medtem ko se je Nemcem po izgubljeni vojni bolj slabo pisalo. Po osamosvojitvi Slovenije se je izkazalo, da avtohtonih Nemcev pravzaprav ni nikjer več v Sloveniji z izjemo Kočevarjev na območjih Črmošnjic in Poljan, ki so se pod vplivom dolenjskih župnikov edini med Kočevarji uspešno uprli izselitvi v Zasavje pred sedmimi desetletji. Tako so se ti nekoč neljubi uporniki nenadoma prelevili v dragulj Nemcev v Sloveniji. Kdo so bili Kočevarji, ki so nenadoma postali tako pomembni za Slovenijo? Tančico skrivnosti o njihovi priselitvi na Dolenjsko odkriva nedavno najdeni deželnoknežji urbar Kočevskega zgornjega urada iz leta 1494; le-ta je dolgo veljal za izgubljenega zavoljo napake tedanjih uradnikov, ki so ga pomotoma napačno vezali. Primerjali ga bomo z urbarjem za sosednji območji urada (Kočevska) Reka (1498) in gospostva Kostel (1494), ki sta bila že podrobneje raziskana. Priimke tedanjih Kočevarjev povezujemo s poznejšimi družinami iz tega in sosednjih okolišev in skušamo dognati, v kolikšni meri je bila prvotna naselitev Kočevarjev dobro stoletje pred pričujočim urbarjem germanska in v kolikšni meri slovanska. Predstavitev zgodnjih Kočevarjev postaja s to raziskavo veliko jasnejša od dosedanjih dognanj, ki so izhajala predvsem iz reformiranega kočevskega urbarja za leto 1574.

SLIKA: Šest hub Male gore na Kočevskem (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, škatla 102, fasc. I/58, Litera P – VI, 1a, 1494, folio 4r, fotografiral dr. Južnič z dovoljenjem Arhiva republike Slovenije).

Podatki o Kočevarjih leta 1494 in še posebej popis davkov prebivalstva v mesto povzdignjene naselbine Kočevje ponuja vpogled v nastajanje vojaških mest ob tedanji turški meji tik pred reformacijo. Med letoma 1494-1498 so deželnoknežji uradniki popisali južni del osrednje Kranjske s Kočevsko in Kostelom vred. Kočevske niso popisali naenkrat, temveč so Kočevski zgornji urad popisali sočasno s Kostelom leta 1494, (Kočevsko) Reko pa štiri leta pozneje leta 1498, po smrti zastavnega imetnika Gašperja pl. Ravbarja. Čas popisovanja kočevskega spodnjega urada od Cvišlerjev do Črmošnjic ni znan, saj urbar še ni najden. Po končanem popisovanju so uradniki notranjeavstrijske komore oziroma vicedomskega urada v Ljubljani poskrbeli za prepise. Prepisovanje se je vleklo in so ga potegnili celo v začetek 16. stoletja. Gradivo je bilo seveda obilno in kopiranje ni šlo zlahka od rok; zato je prihajalo tudi do neljubih pomot. Le stežka pa se je kje primerila tolikšna kot prav na Kočevskem.

Urbar za urad (Kočevska) Reka so vezali skupaj z urbarjem za tedaj še kranjski Žumberk, ki je bil tedaj še del Kranjske. Tako (Kočevske) Reke niso povezali z ostalima dvema deloma Kočevske; že to je bila precejšnja nerodnost, saj drugih kranjskih gospostev običajno niso razdelili na tak način, temveč so urbarje celotnih gospostev po navadi vezali v skupno knjigo. Vendar se je prepisovalec v primeru urada (Kočevska) Reka zavedal svojega početja in je zato podatke za (Kočevsko) Reko s posebnimi naslovi ločil od onih za Žumberk. S tem je jasno napotil bralce prihodnjih stoletij kako naj ravnajo ob branju urbarja.

Pri ostalih dveh tretjinah urbarja za Kočevsko so se nerodnosti še stopnjevale; po rokopisu sodeč prepisovalec urbarja za Kočevski zgornji urad ni bil enak prepisovalcu štiri leta mlajšega urbarja za (Kočevsko) Reko, prav tako pa ne prepisovalcu urbarja za sosednji Kostel iz leta 1494. Prepisovalec je urbarialne podatke za Kočevski zgornji urad iz leta 1494 nadaljeval z urbarjem notranjskega gospostva Prem na tak način, da nobenemu od gospostev ni privoščil posebnega naslova in z njim napotkov za usmeritev poznejših rodov uporabnikov! Čeravno je bil Kočevski zgornji urad prvi prepisan v knjigo in Prem komaj za njim, se je nadobudnemu prepisovalcu ali kateremu od njegovih sodelavcev zdelo, da je treba celotno knjigo voditi pod oznako Prema. Tako je tudi bilo pol tisočletja, dokler ni dr. Boris Golec v svoji disertaciji ob koncu drugega tisočletja opazil napako! S Kočevsko je Prem družil le skupni habsburški lastnik, tako da je težko razumeti čemu združitev obeh urbarjev brez vsakršne ločitvene črte. Po mnenju dr. Borisa Golca je ob skupni vezavi urbarjev za Prem in Kočevsko verjetno prišlo do pomote s strani notranjeavstrijske komore; zmotil se je nam neznani prepisovalec pri vicedomskem uradu v Ljubljani.

Do napak prihaja in so kot svojevrstni tiskarski škrati del uradniškega poslovanja. Seveda pa je čas, da napako storjeno v škodo nič hudega slutečih vnukov prvotnih kočevarskih naseljencev popravimo in njihova dejanja in nehanja postavimo pod drobnogled zgodovine.

Večina priimkov skupnih Kočevskemu zgornjemu uradu (1494) in (Kočevski) Reki (1498) se nanaša na poklice: Suppan, Schuester, Schneider, Schmidt, Kramer ali Hueter (Huetter, Klobučar). Ti obrtniki, trgovci in uradniki seveda niso bili nujno v sorodu, tako da se notranje migracije pred poldrugim stoletjem priseljenih Kočevarjev zvečine še niso začele v zgodnji dobi samostojne vladavine Maksimilijana I. Komaj graščak Jurij Turn in predvsem njegov zet Ivan Ungnad sta začela naseljevati manj prijetne kraje Kočevske z notranjimi migracijami; tako sta si močno povišala prihodke. Izjemni primeri zgodnjih preselitev so predvsem Ostermani med katerimi je eden kmetoval pri uradu Reka, dva druga pa v Kočevskemu zgornjemu uradu. Veje družine Sweigerjev, ki je pozneje obogatela in si pridobila modro kri, so bile leta 1498 še vedno omejena na urad (Kočevska) Reka, prav tako pa v zgornjem kočevskem uradu ni bilo v (Kočevski) Reki dovolj pogostih Žagarjev (Sagar, Sager) nad obema bregovoma danes mejne reke Čabranke, najbrž zaradi pomanjkanja dovolj močnih vodnih tokov primernih za pogon žag na območju Kočevskega zgornjega urada.

 

V pravkar proglašenem mestu Kočevje se je pred letom 1494 naselil tudi domnevni Italijan s priimkom Talian; njegov priimek so leta 1574 zapisali kot Thalian, njegov morebitni sorodnik z enakim priimkom Thallian oziroma Thälian iz Mahovnika, pravzaprav njegova vdova, pa je morala med drugim prenašati tudi pisma v Ribnico in Žužemberk. Med kočevskimi meščani tisti čas ni bilo s priimkom poudarjenega »Slovenca« (Windisch, Windisch), Vlaha, Srba ali Hrvata (Hrovat); zato pa je bil Wendisch podložnik v bližnji vasi Mlaka (Kherndorf, Rain), Krabat pa v Borovcu, kjer so njegovi potomci kmetovali še leta 1574. Viteških-koseških kmetij ni bilo na Kočevskem, kar je mogoče pričakovati glede na poreklo priseljenih Kočevarjev. V uradih (Kočevska) Reka in Kočevski zgornji urad je leta 1494 in 1498 kmetovala ena sama družina s priimkom Turk, ki so ga leta 1498 v Gotenici zapisali kot Turgko; nato so ga preimenovali v Turgg ob pisanju urbarja leta 1574. Po drugi strani pa v uradih (Kočevska) Reka ali Kočevski zgornji urad leta 1494 na zasledimo priimkov Skok, Hrovatin ali Bezjak (Besiagk, Bosiagkh) v skupinah prebegov po padcu Bosne leta 1465. V uradu (Kočevska) Reka so leta 1498 popisali Kostelce, ko so jih Kočevarji imenovali Kostler (Kosler); ta družina je tri stoletja in pol pozneje zaslovela ob zemljevidu Kranjske Petra Kozlerja. V (Kočevski) Reki najdemo leta 1498 celo dva Kõcherlina, leta 1574 pa so zapis njunega priimka spremenili v Khocherli.

V obeh uradih, (Kočevska) Reka in Kočevski zgornji urad, so prevladovale polovične hube; le izjemoma jo je obdelovala več kot ena družina. Poleg deleža hube so v (Kočevski) Reki navedene dajatve, podobno kot v urbarju Kočevskega zgornjega urada; zato lahko podatke za oba urada med seboj primerjamo. Prav tako utegne biti zanimiva primerjava kočevskega gospodarstva s sosednjimi gospostvi.

Tri in petdeset oseb, bržkone s številnimi družinami, je leta 1494 plačevalo zemljiškemu gospodu najemnino za njive in/ali vrtove v mestu Kočevje. Med njimi je bilo nekaj plemičev kot je bil kostelski graščak Michl Preinperger (Pramperger, Praunperger), sorodnik ljubljanskega župana. V mestu Kočevje sta imela najeto zemljo tudi Hanss Gruber (Grueber) in prednik poznejših protestantskih pridigarjev Ziegelfest; Marolti so tisti čas živeli v Klečah in Starem Logu nekaj kilometrov severno od mesta Kočevje. Drugi nosilci pozneje znamenitih priimkov so tisti čas še kmetovali na kočevskem podeželju, med njimi poznejši začetniki ljubljanske pivovarne Koslerji (Kostler, Kozler) na (Kočevski) Reki in v Borovcu. Predniki poznejših baronov Erbergov, Verderberji, so konec 15. stoletja živeli predvsem v Knežji Lipi znotraj Kočevskega spodnjega urada katerega urbar s konca 15. stoletja ni v evidenci; leta 1574 so Verderberje popisali v Mahovniku (Maschwald), v Knežji Lipi (Graflindten), na Bregu (Kherndorf und Rain) in ob bližnji Mlaki (Moss bei Kherndorf).

Na štirih kmetijah urada (Kočevska) Reka so leta 1498 gospodarile vdove brez zapisanega priimka; to so bile edine po osebnih imenih znane Kočevarke iz urada (Kočevska) Reka omenjene pred 16. stoletjem. Če prištejemo še Kočevski zgornji urad, so skupno šest kočevarskih kmetij upravljale vdove (Mala Gora, Gotenica, Gorenje (Obrer), Inlauf (Hinlauff), dve v Kočah) oziroma sinovi vdov (dveh v (Kočevski) Reki); to je domala vse kar vemo o Kočevarkah s konca 15. stoletja. Bile so to Nesa, torej Neža oziroma Agnes iz Gorenja, Nesa iz Gotenice, Nesa in Gratha (Greta, Margareta) v »vasi vdov« imenovani Koče, Steffannova vdova Marina v Inlaufu ter Petrova vdova Katra, ki je svoj stan uživala na Mali gori. Glede na kostelske krste v 18. stoletju z izrazito prevlado imena Marija so kostelske severne sosede Kočevarke očitno uporabljale veliko širšo paleto osebnih imen, najraje pa so bile Neže.

Nabor priimkov dveh uradov gospostva Kočevje konec 15. stoletja izpričuje številne še danes prepoznavne družine, ki so se že tedaj kot najpogostejše pojavljale na dveh tretjinah Kočevske. Najpogostejši »priimki« so bili štirje nazivi dejavnosti družinskih očetov: Suppan (Supan, 11 družin), Schuester (Schuster, 9 družin, štiri med njimi v naselju (Kočevska) Reka, ki je bila tako »pravo« čevljarsko naselje), Schmidt (Schmid), in Kramer (4). V zgornjem kočevskem uradu je pisar popisal le enega Suppana v Stari Cerkvi, medtem ko so v uradu (Kočevska) Reka našteli kar deset županov; pri nekaterih je lahko postala ta zadolžitev obenem tudi priimek. V Starem Logu je pisar navedel starega župana, bržkone nekdanjega nosilca te prestižne funkcije; ta bi bil potem že kar dvanajsti med Suppani. Le eden med župani je imel naveden še poseben priimek (Gsell) v Gerovem leta 1498; drugi Gselli so živeli na območju Koprivnika (Neslthaal) in Hriba (Püchl) na Črmošnjiškem leta 1574. Nekatere pomembne vasi urada Reka, med njimi celo (Kočevska) Reka, so ostale brez posebej navedenega župana, čeprav je nekdo med vaščani gotovo moral opravljati to donosno dolžnost.

Med priimki, ki se niso nanašali na poklic in so se zagotovo obdržali v poznejših stoletjih, so leta 1494/1498 prevladovali Pleše (7 krat, Plesse, Blesche, Blessche, Plesche), Štamfelj (4 krat, Stamphel, Stempfl, Stampfl, Stempfel, 4 krat), Kump (4 krat, tudi Kuml), Kren (4 krat, tudi Khren) in Veber (4 krat, Weber, Weberer). Družini Pleše in Štamfelj sta tudi danes močno prisotni v tem okolišu vključno s hrvaškim Gorskim Kotarjem onstran Kolpe. Pogostost priimka Pleše leta 1498 na območju (Kočevske) Reke nikakor ne preseneča glede na to, kako pomemben je ta priimek postal v Delnicah in drugod po Gorskem Kotarju v naslednjih generacijah.

Po tri kočevarske družine so imele priimke: Heferle (3 krat, sodobno Höfferle), Hueter (3 krat, Huetter), Švajger (3 krat, Sweiger), Speckl (3 krat, Speck, Speckh), Lobe (3 krat, Labe), Žurga (3 krat, Surga, Zunga), Osterman (3 krat) in Zappa (3 krat, Zappe). Tri družine Zappa (Zappe) so leta 1494 kmetovale v Klinji vasi. Leta 1564 je bil Mathe Zappe na (Kočevski) Reki, leta 1574 pa mu je sledil Ambtman Zape, ki je imel sina v Gotenici; leta 1574 najdemo Petra Zappo v Kočevju, Zäpe pa je med tem kmetoval v Stari Cerkvi. Pozneje se je oblika priimka »Zappa« izgubila s Kočevske, tako da ga jo sodobni Kočevarji niti ne navajajo med svojimi rodovi. Družine »Zappa« ni mogoče zaslediti v sosednjih pokrajinah Poljanske doline, Bele Krajine, Kostela ali Hrvaške.

Po dve družini sta nosili naslednje dandanes prepoznavne priimke: Kostler (1 krat Kosler, 1 krat Kostner), Durr(der), Plasman (Blassman), Marolt, Korcherlin (Kercherlin), Herman, Sager-Sagar, Schneider Tomac (Thome, Thomas) in Činkole (Zingkale, Züngkale). Ob njih najdemo ponekod tudi po dva domnevna sorodnika zapisana pri isti kmetiji z enakima priimkoma, med drugim Rabe oziroma Wetsch. Med 228 podložniki urada (Kočevska) Reka iz leta 1498 jih je pisar devet napisal ob sostanovalcih. Le v enem primeru sta imela sostanovalca različen priimek v danes hrvaškem Gerovem; bržkone sta si bila v svaštvu.

Plasmani so leta 1494 imeli v najemu njivo v mestu Kočevje in mlin na Bregu (Rain), eden od skupno štirih mlinov ob Rinži imenovani Grosser Wasser. Zgornji tok Rinže severno od mesta je ponujal dovolj padca za dober mlinarski dobiček. Leta 1526 sta kočevski vikar Nikolaj Plasman in mestni sodnik Leonard Graff poslala v Ljubljano zaklade zbrane za obrambo proti Turkom; priimek Graff ni bil ne tedaj ne pozneje posebno pogost na Kočevskem, Graff pa je imel leta 1494 v najemu njivo v mestu Kočevje. Ob smrti Matevža Plasmana so leta 1650 popisali njegovo zapuščino; poleg graščine Pusti Gradec je imel tudi hišo v domačem mestu Kočevje. Pred poplemenitvijo v pl. Ostwindberga leta 1630 ni bil izpričan v virih, nato pa je zakupil kočevsko vicedomsko mitnico med letoma 1641-1643; v njegovi zapuščini najdemo zapisane številne dolžnike.

Med družinami z enim samim predstavnikom v Kočevskem zgornjem uradu leta 1494 in v uradu Reka leta 1498 so danes prepoznavni priimki: Gruber (Grueber), Gsell, Knaws (Knaus), Kneiffell (Knafelj), Kostner (sodobno Köstner), Krabat, Kräl, Lesthner (Lesser), Osterlin, Paternoster, Püchsenmeister, Tschine, Thunckl, Losar, Tomac (2 krat Thomas, Thome, Thomel), Pogorelič (Pogarilitsch), Preinperger, Kvaternik (Quaternick), Šubic (Schubitz), Stangl (Stangel), Staretz, Văller, Ziegelfest in Zimerman (Zimmermann).

Pisar je 42 podložnikov zapisal le z imeni brez priimkov, kar je veliko manj od precej številnejših zapisov oseb brez priimkov v kostelskem urbarju za leto 1494, ko domala tri četrtine Kostelcev še ni dobilo zapisanih priimkov. Nadaljnjih devet podložnikov urada (Kočevska) Reka je pisar leta 1498 zaznamoval kot sinove osebe navedene le z osebnim imenom brez priimka. Po ena kmetija je bila zapuščena tako v uradu (Kočevska) Reka leta 1498, kot v Kočevskem zgornjem uradu leta 1494. Pisar je priimek Pleše (Blesshe, Plesche) zapisal šestkrat in enkrat pri dvojici na isti kmetiji; priimek Šuštar (Schuester) v Dolenji Brigi in predvsem na Reki zasledimo petkrat, Kramerje in Štamfelje (Stampfl) pa štirikrat. Trije priimki se pojavijo po trikrat (Schmidt, Žurga (Surga), Švajger (S(ch)weiger)), šest pa dvakrat (Huet(er), Kosler, Losar oziroma Lesar, Thome, Thomel oziroma Thome in Weber). Danes znan priimek Marin(č) zasledimo trikrat v Gotenici znotraj urada (Kočevska) Reka. Tako je bilo leta 1498 kar 137 različnih priimkov na uradu (Kočevska) Reka. Od teh se je skoraj polovica ohranila še pozneje leta 1564 in 1574, mnogi pa celo do danes; med njimi so prepoznavni priimki Bezgar (Besgar), Blaževič (Blasewitsch), Gerrdina, Jurman (Jurmann), Knaus (Knaws), Hrovat (Krabat), Mandl v vasi, ki se danes na hrvaški strani Čabranke imenuje po njegovem priimku, Werrle. Muhič (Muchitz), Nojman (Noyman), Ogrizek (Ogrisack), Ožanič (Osan), Osmak (Ossmack), Osterlin, Osterman, Pogorelič (Pogarilitsch), Preklar (Precklar), Kvaternik (Quaternick), Žagar (Sager-Sagar), Zbašnik (Swasthniekh), Šubic (Shubiz), Žnidar (Schneider), Turk (Turgk), Činkelj (Thunckl), Butina (Wittani) in Vukovič (Wuckowetsch).

Priimke nekdanjih Kočevarjev je mogoče povezati s poznejšimi družinami iz tega in sosednjih okolišev. Tako se da dognati v kolikšni meri je bila prvotna naselitev Kočevarjev dobro stoletje pred pričujočim urbarjem nemška in v kolikšni meri slovenska. To vprašanje postaja vedno bolj bistveno za vsakdan Slovenije, čeravno sta ga nasprotujoči si skupini raziskovalcev segreli do vrelišča že pred stotimi leti. Nemci so resda izgubili obe svetovni vojni a pravkar dobivajo tretjo, gospodarsko. Drang nach Osten s konca 19. stoletja tako znova dobiva krila na katerih so svoj čas Kočevarji postali nemški most čez Dolenjsko do Jadrana pod vodstvom kneza Turjaškega. Balthasar Hacquet je prepričljivo dokazoval, da je kočevarščina vsaj do polovice slovenska, a v dnevni politiki znanost ni merilo: če bi nemških Kočevarjev ne bilo, bi si jih bilo treba izmisliti.

Kocevje-1494-Urbar

Oznake:

Rubrika: IZPOSTAVLJENO

Komentiranje je zaključeno.