TOČKA: JUNAKOM NARODNO-OSVOBODILNE BORBE (AVTOR JOŽE PLEČNIK)

| 30/05/2012

Na vzpetinici v Bučni vasi stoji edino „novomeško“ delo velikana slovenske in evropske arhitekture Jožeta Plečnika. Gre za spomenik, ki je posvečen 48 padlim partizanom oziroma drugim žrtvam fašističnega nasilja iz Bučne vasi in bližnje okolice. Okrogel steber iz sivobelega marmorja je visok štiri metre. Napisne glajene valje prekinja ožji ornamentalni del z girlandami. Vrh tega kulturnega spomenika se zaključi s stilizirano žaro. Prostor okrog spomenika je zamejen z betonskimi stebri in petkotnimi stelami, na katerih je reliefno izdelana petokraka zvezda. Spomenik so postavili 29. novembra 1951. Novomeški borci vedo povedati, da je bil prvotno namenjen neki drugi lokaciji v Sloveniji.

Povojni časi sicer niso bili najbolj naklonjeni arhitektu Jožetu Plečniku (1872-1957). Avtor izjemnih stvaritev, kot so na primer ljubljanske Žale, NUK, nogometni stadion v Bežigradu, Tromostovje, številne cerkve itd., se nekako ni mogel vklopiti v povojni socialni realizem in kasnejši funkcionalizem. Velike zamisli o urbanistični prenovi Ljubljane, se tako niso uresničile. Zato pa ga je povojni režim lahko „izrabil“ pri množičnem postavljanju spomenikov, namenjenih slavljenju partizanske borbe in počastitvi žrtev fašizma.

V Novem mestu sicer obstajajo še trije spomeniki NOB, ki nosijo Plečnikov pečat oziroma pečat njegovih študentov. Na Seidlovi ulici sta kamnita stebrička z napisno ploščo, katere avtorica je Špelca Valentinčič, mojstrova učenka. Glavni trg krasi uviti steber s stilizirano žaro in simbolom triglava, katerega avtor je Marijan Mušič, tudi Plečnikov učenec. V Podhosti pri Novem mestu pa je Marijan Lapajne, katerega tudi uvrščajo v arhitektovo šolo, zasnoval betonski steber z napisi. Plečnik in njegovi učenci so v povojnem času sicer ustvarili kar 29 spomenikov, posvečenih narodno osvobodilni borbi, še več je nerealiziranih načrtov.

Plečnikovi spomeniki so nastajali v njegovi študijski delavnici. Kot vedo povedati poznavalci (Peter Krečič), so Plečnikovi spomeniki NOB predvsem treh vrst (z izjemami). Na eni strani imamo „znamenja“, v obliki stebrov ali slopov. Druga vrsta so lope, t.j. nekakšne pokrite kapelice ali celo mavzoleji, ki skušajo ustvariti posvečen prostor, v katerem je žrtvenik z imeni padlih borcev (npr. v Dolenji vasi). Tretja vrsta pa so vodnjaki, ki pa jih je bilo le malo izvedenih.

Spomenik v Bučni vasi seveda sodi v prvo vrsto. Kot povedo na novomeški Zvezi borcev, so pridobili določena sredstva, tako da bo mojster Jože Ajdič na spomeniku kmalu, še pred jesenjo, opravil potrebna obnovitvena dela.

 2. SVETOVNA VOJNA V NOVEM MESTU

Poročila o drugi svetovni vojni prav gotovo ni preprosto opravilo, saj je to obdobje, ki v Sloveniji še vedno buri duhove in sproža čustvene odzive. Nevtralnih pričevanj seveda ni, saj je bil to čas, ko so se ljudje tako ali drugače angažirali (ali so jih angažirali) za velike in precej krvave ideje 20. stoletja.

Kakor koli že, Novo mesto je prav gotovo eno tistih slovenskih mest, ki so najmočneje občutila gorje 2. svetovne vojne. Že 11. aprila, pet dni po bombnem napadu na Beograd, s katerim je Hitler po izstopu Jugoslavije začel vojno proti tedanji Jugoslaviji, je bliskovita vojna dosegla tudi prestolnico Dolenjske. Znamenite štuke so bombardirale poslopje tedanje meščanske šole (danes Osnovna šola Center), kjer je razpadajoča jugoslovanska vojska hranila strelivo.

Novo mesto so že nekaj dni po tem napadu zasedli Nemci. A so se – kljub protestom nekaterih pronemško usmerjenih lokalcev – kasneje umaknili Italijanom, v skladu s sporazumom med zunanjima ministroma grofom Cianom in von Ribbentropom. Italijani so v Novem mestu vzpostavili glavno vojaško središče za območje Dolenjske in Bele krajine.

Tudi v teh krajih se je pod vodstvom komunistov kmalu začelo se oboroženo odporniško gibanje. Oktobra 1941 je bila tako ustanovljena prva novomeška partizanska četa, ki je svoj ognjeni krst doživela v nekako nekoordiniranem in zato neuspešnem napadu na nemško postojanko v vasi Bučka. Novomeščani so na različne načine izražali tudi civilno nepokorščino, znana je denimo protestna minuta molka dijakov in dijakinj novomeške gimnazije, ki se je zgodila 1. decembra 1941. Šolske oblasti so zaradi tega kar 201 dijaka izključili iz šole. S tem ko se je krepil odpor, so svojo okupacijo zaostrovali tudi Italijani: mesto so obdali z žico in ga utrdili z močnim obrambnim sistemom. Tudi na Dolenjskem seveda enotnosti v boju proti okupatorju ni bilo. Vodenje odpora so čedalje bolj prevzemali komunisti, ki so imeli poleg osvoboditve izpod okupatorja v mislih (in dejanjih) tudi družbeno revolucijo. Krepilo se je belogardistično gibanje, usmerjeno sicer proti komunizmu, vendar hkrati v tesnem sodelovanju z okupatorjem. Sovraštvo med „boljševiki“ in „domačimi izdajalci“ je bilo tako velikokrat bolj krvavo kot med tujim okupatorjem in partizansko vojsko.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Novo mesto doživelo svojo prvo osvoboditev. A idila ni trajala dolgo. Če so se v času italijanske okupacije zapori začeli polniti z meščani, ki so jih sumili sodelovanja z „banditi“ in če so bili številni (tudi civilisti) mučeni in usmrčeni, so tudi partizanske oblasti izvajale teror. Kot priča nekdanji ravnatelj Ivan Dolenc so oktobra 1943 v okolici Birčne vasi izvensodno usmrtili najmanj 25 oseb, med njimi je bil tudi profesor verouka na novomeški gimnaziji Franc Kek.

Sladko-grenka osvoboditev ni trajala dolgo. Že 14. septembra so Nemci z letali napadli mesto in ubili 30 ljudi. Napadi so se ponovili 3. oktobra, ko so bombe padale na stavbe v središču mesta, umrlo pa je 29 meščanov. To je bil le uvod v hitro nemško ofenzivo 21. oktobra, ko so se morali partizani umakniti pred močnejšo Hitlerjevo vojsko. Novo mesto je tako do osvoboditve ostalo v nemških rokah, po drugi strani pa je ves čas ostalo v nekakšnem partizanskem obroču. Ker je bilo mesto za okupatorja ključna postojanka na njihovi obrambni črti, so zavezniki velikokrat z letali napadli mesto, pri čemer je prišlo tudi do civilnih žrtev. Zadnji nemški vojaki so se iz mesta umaknili 8. maja 1945, istega dne so vanj vkorakali partizani.

Bilanca vojne je bila za mesto katastrofalna. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino, ki opravlja raziskavo o smrtnih žrtvah druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem, je bilo skupno število smrtnih žrtev na območju današnje Mestne občine Novo mesto 2915. Največ žrtev je padlo v enotah slovenskega domobranstva, in sicer 989 domobrancev. V slovenskih partizanskih enotah je padlo 732 borcev in še nadaljnjih 10 borcev v jugoslovanskih partizanskih enotah. Med civilnim prebivalstvom je bilo 623 smrtnih žrtev in 101 žrtev med aktivisti OF ter še nadaljnjih 27 med sodelavci partizanskega gibanja. Vaški stražarji (MVAC) so imeli 46 smrtnih žrtev, slovenski četniki pa 22. Za 295 ugotovljenih žrtev pa njihov vojni status ni poznan.

Inštitut za novejšo zgodovino pa podatke o vojnih žrtvah evidentira tudi glede na ozemlje tedanje občine Novo mesto. Tudi ta statistika je zanimiva, saj je tedanja občina obsegala območje samega mesta Novo mesto. Skupno število žrtev je 416. Od tega pri 54 žrtvah ni bilo ugotovljenega njihovega vojnega statusa. 140 žrtev je bilo med partizani, 98 med civilisti, 76 med domobranci. Ubitih je bilo tudi 17 aktivistov osvobodilne fronte oziroma sodelavcev partizanskega gibanja, 12 pripadniov vaških straž, sedem slovenskih četnikov, trije jugoslovanski kraljevi vojaki, dva policista, en partizanski dezerter, en pripadnik Narodne zaščite, en pripadnik VOS, en pripadnik VDV, en pripadnik protipartizanskega Štajerskega bataljona, en član TIGR in en član Katoliške akcije.

Tudi materialna škoda je bila velikanska. Samo v Novem mestu je bilo porušenih kar 18 odstotkov stavb.

 DOSTOP DO TOČKE

Na krožišču v Bučni vasi (to je tisto krožišče, ki ga krasi poskus replike situle) se odpravite proti Ljubljani. Na prvem križišču zavijete levo in pri gostilni desno in po nekaj deset metrih se znajdete pod spomenikom, ki je na desni strani ceste.

 

Get Directions

Oznake: , , ,

Rubrika: Točka

Komentiranje je zaključeno.