STOJAN PELKO O FILMU KOT SREČANJU, KI USTVARI KOŠČEK SVETA

| 28/08/2012

„Scenarij je kot izginevajoči posrednik. Posrednik, ki s tem, da izginja, ustvarja, porodi nekaj novega,“ pravi filozof Stojan Pelko o tem, kako ključen element pri nastanku filma je scenarij. In, tisto, kar se rodi, ni zgolj film, ampak košček nečesa drugega, košček življenja,“ dodaja.

Predavanje se je začelo intimno in hkrati filozofsko, kar je možno takrat, kadar v pogovor pritegnemo francoskega filozofa Alaina Badiouja. Pelko je prebral odlomek iz njegove knjige Hvalnica ljubezni, kjer filozof razmišlja o tem, kako se svet spremeni, če ga gledamo v dvoje. Kako nastane novo, kadar dva, objeta, zreta isti prizor. V tistem trenutka nastane nov svet in to se zgodi s tem, ko dva gledata eno in v tem enem ustvarita identiteto in hkrati vsak od njiju ta prizor vidi po svoje, se pravi, da obenem ustvarita razliko.

Pelkova poanta je bila nekako v tem, da je ključ do dobrega scenarija v tem, da mora pisec nekako izstopiti iz sebe, da ne sme zgolj opisovati svoj svet, ampak tudi svet drugega. Ko iz dvojega nastane eno, dobimo dober scenarij, dober film. Film je kot ljubezen, je izkustvo, skozi katerega vidimo ali celo ustvarjamo rojstvo koščka, drobca sveta.

Skozi fascinanten zaključni prizor iz Kiarostamijevega fima Overjena kopija je Pelko skušal ponazoriti tezo, da je eden ključnih elementov scenarija časovnost. Pokazal je del filma, ki prikazuje moškega, ki vstopi v prostor, kjer ga čaka ženska. Začne se igra dveh. Morda nekdanjih ljubimcev, morda „fanta, ki je srečal punco“, začne se igra pogledov, igra spominov in igra časa. Ko ženska povabi moškega, naj pogleda skozi okno, in ga vpraša, ali se spomni – takrat seveda junak ne gleda več le prizora, ki ga vidi skozi okno, ampak gleda spomine, svojo preteklost in morda hkrati svojo prihodnost. Film se konča dvoumno, ni jasno, ali moški ostane z žensko ali odide. Ura je odbila, le še nekaj časa je do odhoda njegovega vlaka, gledamo njegov obraz, postanemo on, izkusimo njegov dvom, ki postane tudi naš dvom. Kiarostami je hotel te praznine in te dvome, saj je računal na gledalca, ki bo hkrati tudi kreator filma.

Tudi s pomočjo japonskega režiserja Ozuja je skušal Pelko pokazati, kako pomembna dimenzija je čas v filmu. V filmu Potovanje v Tokio se prostor ukrivi glede na čas. Hkrati je režiser gradil prizore avtonomno. Vsak prizor ima lastno avtonomijo. Ko sta režiser in scenarist pisala končno obliko scenarija, sta lahko prizore, ravno ker so bili narejeni na tako precizen način, kombinirala v različnih vrstnih redih, dokler nista prišla do končne različice. Le če je scenarij dovršen, če je vsak prizor avtonomen, lahko film začne igro s časom, igro, ki pelje naprej in nazaj, v spomine, sedanjost in prihodnost.

In to bi nemara bila definicija filma. Film je kot vožnja z avtom, gledamo naprej, vendar hkrati vstran in vedno tudi v retrovizorje, se pravi nazaj. Film je nemara edina umetnost, ki se uspe približati času. Je edina umetnost, ki ujame čas, pravi Pelko.

Naslednja referenca je bil film Roberta Rosselinija Potovanje v Italijo. Film, ki predstavlja, kot je poudaril Pelko, rojstvo modernega filma. Ravno zaradi tega, ker je v njem poudarjena dimenzija časa. Je spet film, katerega scenarij je variacija večne teme „fant sreča dekle“. V filmu se par v trenutku, ko se sooči s skrajno točko, se pravi smrtjo, zave, da nista več samo fant in dekle, ampak da sta moški in ženska.

S časovno dimenzijo se je po Pelku igral tudi Hitchcock v filmu Vrtoglavica, ki je bil ravnokar v reviji Sight and Sound proglašen za največji film vseh časov. Tukaj Hitchcock naredi nekaj nezaslišanega. Dvakrat ponovi isti prizor. Seveda le za to, pravi predavatelj, da ustvari neko razliko. Film govori o večni temi, seveda o fantu, ki sreča dekle. Seveda je to srečanje zanj, upokojenega detektiva, zrežirano, zrežirano je za to, da se prikrije neki zločin. Lepota filma je v tem, da pokaže, kako se skozi zrežirano srečanje, skozi manipulacijo lahko porodi avtentična ljubezen. A potem kot junak izvede ponovitev, ko sam skuša manipulirati, ko skuša zrežirati neko srečanje, seveda le-to spet spodleti, pride do smrti.

Štirje režiserji, Kiarostami, Hitchcock, Ozu in Rosselini so bili sopotniki Stojana Pelka na predavanju, ki se je zgodil v okviru Novomeške filmske šole NOFIŠ v torek, ob 18. uri, v atriju Knjigarne GOGA v Novem mestu. Z odlomki iz Kiarostamijevega filma Overjena kopija in Rosselinijevega filma Potovanje v Italijo, ter z referencami na Hitchcockovo Vrtoglavico in Ozujevo Potovanje v Tokio je skušal odkriti elemente, s katerimi scenarij lahko zaplodi rojstvo nečesa novega. Film je pravzaprav način, kako se skozi fikcijo ustvarja neka nova realnost, nek košček, drobec novega sveta, je prepričan Pelko. (FOTOGRAFIJI DUŠAN SMODEJ)

 

 

Oznake: , , , , , ,

Rubrika: ČUVARJEV IZBOR, IZPOSTAVLJENO, Zgodbe

Komentiranje je zaključeno.