SIMULAKER SE SPREMINJA V BRLOG

| 22/08/2013

galerija-simulaker-brlogV galeriji Simulaker v Novem mestu napovedujejo razstavo z naslovom Brlog, ki so jo pripravile Tinkara Babić, Jasmina Grudnik in Nika Rupnik, študentke Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Otvoritev bo v petek, 30. avgusta, ob 19. uri.

Galerija Simulaker z otvoritvijo razstave Brlog za tri tedne preneha obstajati kot t. i. bela kocka. Obiskovalci bodo vstopali v nov prostor, natančneje tri prostore, ki so jih oblikovale Tinkara Babić, Jasmina Grudnik in Nika Rupnik. Študentke ALUO-ja so zmagovalke letošnjega razpisa »Prva priložnost«, s katerim galerija nudi umetnikom, mlajšim od 30 let, prostor za razstavljanje. Avtorice vedno izhajajo oziroma sodelujejo z mestom postavitve. H gradnji pristopajo igrivo, kot bi kopičile objekte iz zunanjega sveta ter jih intuitivno, a vendar sistematično polagale na svoje mesto. Risbe in slikovni elementi so tukaj uporabljeni na drug način in skupaj z ready-made objekti ter materializiranimi spomini gradijo osebni prostor. Ustvarjanje le-tega je odgovor na informacijsko preobremenjenost sveta, hkrati odziv na »grožnjo« in njegova interpretacija.

Jasmina Grudnik v svoji postavitvi išče zavetje. Objekte iz okolja si prilašča, jih prikroji ter jemlje za svoje, saj, kot pravi Igor Zabel, prostor ni (naš) kraj že samo po sebi, ampak to postane, ko ga napolnimo z objekti in ljudmi. Z vrtičkom, risbami v kozarcih za vlaganje, gugalnico in baldahinstimi strukturami ustvarja kraj varnosti in udobja.

Kot poudarja Tinkara Babić, nosi vsaka surovina, ki jo uporabiš, že določene informacije. Nasproti ročno izdelanim objektom postavi porabljeno embalažo. V taki poziciji instalacija odpira vprašanje razlike med ročnim delom in masovno produkcijo ali sekundarno namembnostjo embalaže, medtem ko oglasi z zavajujočo vsebino pridajajo postavitvi še kanček ironije.

Prostorske risbe Nike Rupnik se razraščajo po steni in tleh, se plastijo ter »čez rob« nadaljujejo v naš prostor. Vprašanje, kje so meje med prostori, kako realni in trajni so v odnosu do realnega, se v razstavi večkrat ponovi. Ploskovite črte vodijo do fotografij iz njenih potovanj, ki se kot inserti pojavljajo v postavitvi. Medtem ko črnobeli kolorit ter odsotnost človeka dajeta dokumentarističen pridih, ustvarjalni posegi v fotografije vnašajo element osebnega.

Rubrika: Zgodbe

Komentiranje je zaključeno.