REPORTAŽA: ZOMBI NA ZBORU ZA REPUBLIKO

| 11/02/2013

zbor-za-republiko-igor-mlakar-2

Priznam. Skrb, da bi šlo kaj narobe, da se bo zbora v podporo vladi in proti ljudem, ki se spontano zbiramo na protestih, udeležila množica ljudi in med njimi tudi mladci, pripravljeni na spopad z drugače mislečimi, me je morila že vse od napovedi Zbora za republiko. Tudi zato smo se z ženo in prijateljico Karmen odpravili na Kongresni trg že ob enajsti uri.

Vse do trga nas je spremljala tesnoba. Med drugim nas je skrbelo tudi to, kako biti ob dogajanju in hkrati jasno pokazati, da nismo del te parade.Pogumni Primorki sta si zato ročno na torbici nalepili poziv k 3. Vseslovenski Ljudski Vstaji in še malo bolj zaskrbljen kot prej, sem z njima odkorakal skozi podhod od Maxija proti trgu.

Že v podhodu nas je kot mrzla prha oblila glasba, ki je gromoglasno odmevala iz zvočnikov in delovala tako drugače od vsega dotlej slišanega na tem trgu. Mimo nas so hiteli še zadnji zamudniki z zastavami. Verjamem, da tudi njim ni bilo lahko, saj prestolnico lastne države njihovi veljaki že vrsto let dojemajo in predstavljajo kot sovražno ozemlje.

Pogled, ki se nam je odprl na vrhu stopnic, na skoraj prazen trg in oder okoli katerega se je stiskal zborček z zastavami, mi je privabil nasmeh na usta, hkrati pa se mi je odvalil precej težak kamen od srca. Kot kaže, pa vendarle Slovenci nismo tako naivni, da bi v tisočih drli na shode v podporo politikom, še posebej ne tistih politikov, ki jih bremeni sodni proces, trgovina z orožjem in poslovanje z gotovino, katere izvora se ne morejo spomniti ali pa ga niso pripravljeni pojasniti, kot to od njih veleva zakon.

“Ura je pet čez enajsto in glede na to, da so prišli organizirano, jih prav dosti več tudi ne bo”, smo z olajšanjem ugotavljali.

Odpravili smo se proti kavarni Zvezda na čaj, kjer pa sta nas na robu parka ustavila dva policaja. Hotela sta videti lepake na torbicah, pri tem pa pojasnjevala, da morata paziti, da se jima kaj ne zgodi. Njima? Da, ker onadva skrbita za varnost. Vendarle mi trije kot kaže nismo bili preveč nevarni, zato smo lahko na hitro opravili pogovor in se razšli. Sta pa kmalu našla novo žrtev, zombija s samokolnico, ki pa je ni odnesel le s pogovorom, pač pa so ga tudi popisali.

zbor-za-republiko-igor-mlakar-1

Ko smo sedeli pred Zvezdo, je marsikdo opazil plakata in nam pomahal, se veselo zasmejal v znak podpore, nekaj ljudi pa se je tudi ustavilo in z nami izmenjalo vzpodbudne besede. Začetna tesnoba je počasi izginila in ob pogledu na vse te ljudi, ki so hodili mimo in očitno kazali nelagodje ob dogajanju pred odrom, je postajalo vse bolj zabavno. Vse pogosteje smo srečevali tudi znane obraze s protestov, skupščin. Mi trije še zdaleč nismo bili edini, ki nas je skrb in tesnoba tega jutra pripeljala na trg.

Še dva goreča zagovornika sprememb, sta se postavila na začetek trga in delila banane. Na škatli je z velikimi črkami pisalo “ZBOR ZA BANANA REPUBLIKO – VZEMITE BANANO IN JO V ZNAK PROTESTA DRŽITE V ROKAH”. Zborovalci zbora za Republiko so se vabilu odzvali v velikem številu.

zbor-za-republiko-igor-mlakar-3

Celo pripomba enega od zborovalcev, ki je ob vstopu v kavarno zarenčal skozi zobe, naj gremo rajši delat, nas ni prestrašila, pač pa spravila v smeh. Do tedaj so se mnogi zborovalci z zastavicami v rokah že raztepli po bližnjih ulicah, trgovinah. Govori njihovih veljakov so jih ganili približno toliko kot nas. Grožnje z izključitvijo iz stranke, kar za marsikaterega pomeni tudi izgubo službe, ki jo zaseda po partijski liniji, so jih pripeljale v Ljubljano. To pa je tudi vse, kar jih še veže na stranko.

Čas do odhoda avtobusov so izkoristili vsak po svoje. Sporočilo govorov pa je bilo tako ali tako že velikokrat prežvečeno in velike besede o pravni državi so se mešale z gorečim rohnenjem proti ukrepom organov te iste pravne države, ko so ti ukrepi uperjeni zoper voditelje te iste stranke.

Malo pred dvanajsto, ko je že postalo jasno, da se je Zbor za republiko spremenil v žalostno parodijo zborovanja kot takega, smo se odpravili izpred Zvezde, ter se pridružili delilcema banan. Nismo se poznali, a glej kako podobnih misli smo bili. Tudi prigoda o Bernardu Brščiču, ki je kot meteor zasijal na vse bolj mračnem nebu stranke, je bila poučna. Kako lahko človek, ki izgubi službo zaradi nedoseganja normativov na ljubljanski univerzi, zgolj zamenja ploščo in že dobi priložnost v kabinetu predsednika vlade . (Povezava na članek)

Kmalu se je okoli nas zbralo še nekaj ljudi. Tudi zborovalec, ki je povedal, da prihaja iz Srbije, da je v Sloveniji našel delo v gradbeništvu in da je pri SCT imel redno plačo, izplačano vsakega petnajstega. Ker je prišel v času mandata prve Janševe vlade, mu je hvaležen in to hvaležnost izkazuje s tem, da je prišel podpret Zbor za republiko. Nič pa ni vedel o trgovini z orožjem, izbrisanih, nič ni vedel o tem, zakaj je SCT skupaj z mnogimi slovenskimi podjetji končal v stečaju, nič ni vedel o tem, zakaj bomo morali vsi mi plačevati milijardno luknjo, ki sta jo navrtala Zvonova skupaj s povezanimi podjetji. Spet drugi nam je očital, da hočemo s protesti le rušiti Janšo in ustoličiti Jankovića na oblasti in začudeno obstal, ko smo mu v en glas zatrdili, da nikakor ne, da hočemo zgolj pravno in pravično državo.

Tedaj sta pristopila tudi dva možakarja, očitno podprta z merico ali dvema žganega. Zbadljivke, izrečene le nekaj centimetrov od obraza, roko, ki se je stegnila proti Špelinemu čelu, da je pobral navidezno smet z njega, je težko sprejeti z nasmehom, a nam je uspelo. Zapletli smo ju v pogovor in prvi, tisti bolj zajedljiv ali pa bolj opit, je kaj hitro odnehal, ter odšel svojo pot.

Drugi, primorski rojak, pa je še naprej kramljal z nami. Izpovedal je, kaj ga tare. Povedal je, da ne mara javnega sektorja, da ne mara ljudi, ki študirajo zgolj zato, da študirajo. Da so šole prelahke. Povedal je, da je končal gimnazijo, na fakulteti pa mu ni šlo in je zato začel delati. Da ni bil nikoli v breme državi, kot so po njegovem mnenju študentje in javni delavci.

Se je pa strinjal, da je danes težko dobiti delo in da prav zato mnogi študirajo dlje kot bi sicer, da je država tista, ki bi morala vzpodbujati zaposlovanje, gospodarsko aktivnost. Ni oporekal, da je večina, kot je temu rekel “instant fakultet”, nastalih v času in pod pokroviteljstvom Janševe prve vlade, niti temu, da so ravno pri teh fakultetah zelo na hitro do diplom prišli politiki in strankarski veljaki. Povedal je še, da ima poleg gimnazije še dve poklicni šoli in vprašal, kje in kaj mi delamo. Ko je ugotovil, da smo vsi zaposleni in to ne v javnem sektorju, da sta med nami dve podjetnici, ki delata več kot osem ur dnevno, je bil presenečen. Tedaj je povedal: “Veste, se vama moram opravičiti. Prejle, ko sva šla s kolegom na enega kratkega, sem mislil, da sta študentki in zato sem vama rekel, da pojdita rajši delat. Vidim, da sem se zmotil o vas in zato se zares opravičujem.”

Molče sva si segla v roke. “Ma ben, če je taku.” je rekla še Karmen in tudi obe s Špelo sta mu podali roko v znak sprave.

IGOR MLAKAR (udeleženec VLV in posredno Zbora za republiko)

Oznake:

Rubrika: Zgodbe