RASTKO MOČNIK: ZAHTEVE MANIFESTANTOV JE MOGOČE URESNIČITI LE Z ODPRAVO KAPITALIZMA

| 18/12/2012

rastko-mocnikObjavljamo članek dr. Rastka Močnika o ljudski nezaupnici in trenutnem dogajanju v Sloveniji.

Kakor Ciril Ribičič (Volivci niso služabniki funkcionarjev, Delo, 14. 12. 2012) sem se tudi jaz pridružil pobudi Novomeškega čuvarja za vpeljavo »ljudske nezaupnice«, ki bi omogočila, da bi še pred iztekom mandata odpoklicali ljudske predstavnice in predstavnike, ki bi si zapravili zaupanje ljudstva. Z ljudsko nezaupnico bi lahko odpravili ekscese, s katerimi so se osramotile sedanje politične oblasti. Možnost odpoklica bi tudi odvrnila marsikaterega morebitnega storilca od namere, da bi zagrešil kakšno pokvarjeno dejanje. Ljudska nezaupnica bi bila potemtakem koristna higienska ustanova. Vendar pa ne bi odpravila globljih vzrokov tistih značilnosti, zaradi katerih zdaj ljudstvo manifestira po ulicah in trgih. Ljudska iniciativa bi odpravila ekscese, ne bi pa odpravila vzrokov, zaradi katerih so zdaj politične oblasti in politični razred nasploh ločeni od ljudstva. Zmanjšala bi privlačnost korupcije, ne bi pa odpravila njenih vzrokov.

Zgolj politična enakost je v razmerah velikih družbenih neenakosti zgolj utvara. Na to je opozarjal že mladi Marx, ko je analiziral dosežke francoske revolucije. V teh okoliščinah je politična sfera, območje iluzorne enakosti državljank in državljanov, nujno ločena od preostale družbe, v kateri vladajo dejanske neenakosti. Potem je tudi nujno, da se za te posebne in iz družbe izločene politične dejavnosti izoblikuje poseben sloj specialistov – poklicnih politikov. Na nevarnosti, ki izhajajo iz profesionalizacije politike, je Max Weber opozoril že po prvi svetovni vojni. Ta od ljudstva ločena poklicna skupina potem svoje odnose z volilno bazo uravnava z reklamnimi prijemi, ne s političnim zastopanjem. Kakor je ugotovil Jürgen Habermas, je ta značilnost prevladala v ZDA že v dvajsetih letih 20. stoletja, pri nas pa smo se lahko o njej dokončno prepričali ob zadnjih predsedniških volitvah. V tem položaju je tudi skorajda nujno, da so politični profesionalci ranljivi za korupcijo. Korupcija torej izhaja iz sistema in ne iz morebitnih nravstvenih pomanjkljivosti pri političarkah in politikih. Lahko bi bili celo zlobni in bi sklepanje obrnili: če se nemara med političarkami in politiki kdo ne vda korupciji, klientelizmu, nepotizmu itn., ta trdnost bolj verjetno izhaja iz njegove nravstvene kreposti kakor pa iz logike sistema.

To pomeni, da razmer ni mogoče izboljšati, tako da bi zamenjali sedanje političarke in politike in na njihovo mesto postavili bolj krepostne ljudi. Spremeniti je treba sistem, ki poraja korupcijo. To pa pomeni, da je treba šele vzpostaviti pogoje za demokracijo, ki bo vredna svojega imena.

Korupcijo je mogoče odpraviti le tako, da odpravimo okoliščine, ki jo omogočajo. Korupcija, klientelizem, nepotizem itn. namreč niso samo nravstveni problemi, temveč so zlasti politični problemi. Onemogočajo demokracijo. Dokler bo namreč korupcija mogoča, bodo tisti, ki imajo gospodarsko moč, podkupovali tiste, ki imajo politično moč – in bodo politični oblastniki lahko izsiljevali gospodarske mogočneže. Sistemski korupciji političnega razreda se v marksističnem besedišču reče razredna politična vladavina. Politični profesionalci zastopajo tiste, ki imajo gospodarsko moč. Država je tedaj v službi razreda, ki gospoduje v gospodarstvu.

Korupcijo omogočata dva pogoja. Prvi je, da si posamezniki ali skupine lahko pridobijo vire bogatenja: se pravi, proizvodna sredstva, s katerimi izkoriščajo delavke in delavce in si prisvajajo rezultate njihovega dela. Drugi pogoj za korupcijo pa je, da je izkoriščanje delavk in delavcev legalno. Pogoj za ilegalno korupcijo je torej legalno izkoriščanje.

Korupcija potemtakem izvira iz globljih krivic, iz izkoriščanja delavk in delavcev. Korupcijo je mogoče odpraviti, če država onemogoči izkoriščanje delavstva. To pa pomeni, da mora država zastopati ljudi, ki delajo, in ne tistih, ki izkoriščajo. To pa spet pomeni, da je mogoče odpraviti korupcijo, le če odpravimo ločitev države od delovnih ljudi. Se pravi, če odpravimo profesionalno skupino poklicnih političark in politikov, ki so si prisvojili državo.

Pogoj za odpravo korupcije je torej isti kakor pogoj za odpravo ločitve političnih profesionalcev od ljudstva. Oboje bomo odpravili, če bomo državo vrnili ljudstvu.

Ljudstvo na ulicah in trgih zahteva državo. Država bo ljudska, če bo onemogočila izkoriščanje: če bo omogočila ljudstvu, da samo razpolaga z rezultati svojega dela. Ljudstvo na ulicah zahteva odpravo kapitalizma in kapitalistične države.

 

 

Rubrika: IZPOSTAVLJENO, Komentar

Komentiranje je zaključeno.