PATER BOGDAN KNAVS: “PROTESTI POMENIJO ZAHTEVO, DA NAJ DRŽAVA POSTANE INSTITUCIJA, KI SKRBI ZA SKUPNI BLAGOR”

| 05/03/2013

PATER - ONAPater Bogdan Knavs, gvardijan frančiškanskega samostana na Sveti Gori, zagovornik pravice, sprave, enakosti, ljubezni, pomoči… V javnosti bolje poznan kot zagovornik prevzema osebne krivde vpletenih v sramoto Mariborske škofije ter velik podpornik nadškofa Urana. Ja, on je eden izmet tistih, zaradi katerih večkrat rečemo, da je napačno posploševati na vse, sploh kar zadeve kritike na račun Cerkve. V intervju nam bo razkril poglede, ki lahko verujočim (in morda tudi neverujočim) služijo kot kompas v dani situaciji.

Kot veste, smo priča upadu zaupanja v obe instituciji. Država je izgubila zaupanje zaradi ljudi, ki jo vodijo, Cerkev zaradi mahinacij v Mariborski nadškofiji. Ali bi lahko potegnili kakšno vzporednico oz. ali imajo te stvari celo kakšen skupni imenovalec?

Podobnost ustanov je navidezna. Cerkev ima okoli 1.000 župnij in samostanov, v Vašem vprašanju pa izpostavljate le eno pravno osebo, Mariborsko nadškofijo. Tudi če bi ostali pri gospodarski upravi škofij, je to le ena izmed šestih. Župnije imajo skoraj vse tudi svojo župnijsko Karitas. Za »državno stran« pa bi težko rekli, da se vsaka najmanjša državna ustanova ukvarja tudi z dobrodelnostjo, solidarnostjo oz. z različnimi oblikami pomoči ljudem v stiski.

Toda vseeno imate v nekem pogledu prav, med mnogimi »neuspešnimi posojili« so bila žal tudi tista, ki so bila dana Mariborski nadškofiji in verniki smo prizadeti, ker oni niso bili izjema v napačnih in neodgovornih naložbah. Škoda, ker tudi sedaj zamujajo priložnost, da bi pokazali, kako se te stvari rešujejo. Nihče od odgovornih v bankah in gospodarskih družbah ni dal svojega osebnega premoženja, da bi olajšal situacijo vsaj kakšnega od opeharjenih ljudi. Mariborska nadškofija bi lahko od svojih odgovornih to zahtevala in vsaj simbolno pri nekaterih poravnala krivice. Osebno me zelo boli, da v vodstvu nadškofijskega gospodarstva ravno tako kot vsi drugi čakajo na razsodbo sodišča, na katero se pa v naši državi žal ne moremo zanašati, saj res ne vemo, kdaj bo prišla. Cerkev ima vendar svoja sodišča in ta bi lahko moralno obvezala ljudi znotraj Cerkve, naj osebno odgovarjajo za svoja dejanja.

Se vam zdi, da imate kot frančiškan še dodatno nalogo, da v Cerkvi glasneje oznanjate skromnost in, kot pravite večkrat, da se v ospredje postavi načelo »biti bratu brat«? Mislite, da je prišel čas, ko bo potrebno tako, kot je to storil Frančišek Asiški, ponovno …

Frančiškani imamo seveda poslanstvo, da ostajamo blizu malim ljudem, posebno še vsem trpečim. Vendar je materialna revščina samo en del stiske. Gotovo je nedopustna in proti njej moramo protestirati in dajati pobude, kako jo odstraniti. Toda moja izkušnja je, da je človek še veliko bolj “reven” in še bolj trpi zaradi svoje osamljenosti. Tudi tega je pri nas precej. Trpljenja je največ po družinah, pa tudi v prijateljstvih, v vseh osebnih navezavah. Če vas prav razumem, si želite, da bi Frančiškovi bratje pokazali, da smo tudi v materialnem smislu solidarni z reveži. Tudi tega je kar nekaj: dvoje samostanov je del svojih zgradb enostavno prepustilo skupnosti Srečanje; ko dobimo nazaj nacionalizirane prostore, jih ne tržimo in ne oddajamo kot bančne prostore, ampak iz njih naredimo študentske domove. Ti so kar v štirih samostanih in komaj čakamo, da bomo lahko odprli novega v Ljubljani. Potem bi radi preuredili strunjanski samostan za letovanje revnejših družin, sam pa si zamišljam, kaj vse bi lahko naredili iz našega svetogorskega Romarskega doma, če bi imeli dovolj sredstev. A najtežje je z zaposlitvijo mladih. Tukaj ga Evropa pošteno lomi, ker ne načrtuje njihovega zaposlovanja, gre namreč za prihodnost naše celine. Kar lahko naredimo Frančiškovi bratje, je, da imamo mladinske skupine, v katerih mlade spodbujamo h kreativnosti. Če pa se zgodi, da komu zmanjka študentskih bonov, vedo, da pri samostanskem vratarju vedno dobijo kaj za pod zob … Sam čakam, kdaj bodo mladi po vsej Evropi resnično eksplodirali. Nekaj tega se že najavlja, in ko se je nekaj mladih utaborilo pred Ljubljasko borzo, me je imelo, da bi se jim pridružil.

Vse večkrat slišimo govorice: »V Kristusa verjamem, Cerkvi pa ne zaupam, zato sem tudi nehal hoditi k maši …« Ali ni to izključujoče in kako bi to komentirali?

Morda je tako bilo pred časom, današnje raziskave slovenske vernosti pa kažejo drugačno sliko. Tistih, ki prihajajo v Cerkev, je več kot tistih, ki verujejo v Kristusovo vstajenje, posmrtno življenje itd. Na Vaše vprašanje, zakaj je manj nedeljskih vernikov, pa bi odgovoril, da je tako enostavno zaradi tega, ker ljudje niso bili uvedeni v krščanske skrivnosti, pač pa samo v obrede. To je bila tradicionalna vernost, v kateri smo bili vzgojeni doma. Saj obredi so lepi, z njimi ni nič narobe, ampak za današnjega mladega človeka so brez vsebine. Če pa gre samo za obrede, potem pa je za marsikoga lahko še veliko lepši obred domače kosilo ali družinsko praznovanje ali še kaj drugega. Spregovoriti na nov način o teh skrivnostih in to tako, da bi človeku nekaj pomenilo, da bi v zakramentalnih skrivnostih našel odgovore na svoja življenjska vprašanja, se pravi, da bi vsak človek našel osebno vero – da, to je danes za Cerkev velik izziv.

Poglejva spet aktualno dogajanje v državi. Menite, da je tako veliko število ljudi na cesti, ki protestirajo, pokazatelj pomanjkanje vere in optimizma? Ali drži ravno nasprotno, da je vse to pravzaprav zagovarjanje in iskanje tako vere kot optimizma?

Protesti so zame najprej izraz velike kritičnosti do državnega aparata in politike, ki sta pogosto sama sebi namen ali pa služita samo osebnim interesom oziroma različnim skupinam in mrežam. Protesti pomenijo zahtevo, naj država znova postane to, kar po svojem bistvu je: institucija, ki skrbi za skupni blagor.

Potem pa so protesti tudi prebujanje lastne odgovornosti. Če je nekaj v državi narobe in če je država naša, potem smo vsi odgovorni zanjo in le vsi skupaj lahko v njej nekaj spremenimo. Zato so lahko protesti izraz vere v politično poslanstvo vsakega državljana. Če odmislimo provokativne izbruhe nasilja, so protesti vsekakor zelo pozitivni.

Vendar samo povzdigovanje glasu še ne bo prineslo sprememb na bolje! Potrebno je ohraniti trezno glavo in zdravega duha ter dobro premisliti, kateri koraki so za našo prihodnost, za to našo ljubo Slovenijo, koristni in celo nujni. Vsi smo odgovorni, vsak v svojem okolju, zato se potrudimo graditi in ne zgolj rušiti brez alternative, saj bomo v tem primeru padli še globlje. Želim si, da bi se iz tega naboja, ki se kaže pri ljudeh, rodilo veliko konkretnih pametnih predlogov za rešitev iz te situacije.

Zadnje čase opažamo, kako se na eni strani v obrambo Janši in stranki SDS postavljajo dr. Ivan Štuhec, dr. Janez Juhant in navsezadnje tudi ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. Se vam zdi njihovo ravnanje zgledno in pošteno do kristjanov? Ne želim jih ničesar obtoževati, vendar je le zanimivo, da smo s strani Cerkve dobili signal le od omenjenih predstavnikov, medtem ko drugih vernih nihče ne nagovarja. Mislite, da se moramo tisti kristjani, ki hodimo na protestne shode, počutiti odmaknjeni oz. nezaželeni v Cerkvi? Ali delamo kaj narobe, ko na ulicah zahtevamo pravične, nekoruptivne politike?

Moramo ločiti, kdo sta dr. Štuhec in dr. Juhant in kdo je nadškof dr. Anton Stres. Prva dva sta teologa in državljana, tako kot Vi in jaz. Kot taka imata v demokraciji pravico, da povesta, kar mislita. To je pač njuno mnenje, z njim se lahko drugi strinjamo ali pa ne. Sam se z njima ne strinjam in osebno zelo pogrešam njuno solidarnost s trpečimi, z brezposelnimi, ubogimi, in kot sedaj ugotavljamo, tudi z brezpravnimi. Še posebej so me osebno prizadele izjave dr. Štuheca, ker nisem občutil, da bi se ga lačni otroci resnično dotaknili. Če srečam reveža, mu pač pomagam, kolikor morem in ne moraliziram. Če pa ne morem pomagati, sem vsaj tiho v sočutju in razumevanju.

Izjava nadškofa Stresa pa je nekaj drugega. Če ste jo pozorno brali in potem poslušali tudi njegove odgovore, je skrbno pazil, da se ne bi opredelil ne za in ne proti vladi. Vse, kar je storil, je bilo, da je vse ljudi v politiki spodbujal k odgovornosti. Sedaj, ko Vam odgovarjam na vprašanja, aktualnost njegove izjave zelo močno čutim. Trenutno smo v veliki zagati, ker politiki postavljajo v ospredje svoje osebne ambicije, ambicije svojih strank, ne pa to, kar je za ljudi in državo dobro. Manjkata nam dve vrsti ljudi: zreli (starost ni merilo!) državniki in odgovorni politiki. Upajmo, da bo prišla po volitvah v parlament nova, mlajša generacija. Osebno v volilnem sistemu zelo pogrešam preferenčni glas. Ta bi potem res izražal voljo volilcev. Paradoksalno gledano je udeležba kristjanov na protestih lahko razumljena kot izpolnitev nadškofove zahteve po odgovornosti vseh v državi. Sem pa tudi v izjavi nadškofa pogrešal izraze sočutja. Prav tako pogrešam bolj jasne izjave v zvezi s problemom Mariborske nadškofije. O tem se odločno premalo govori. Sicer smo pa Cerkev vsi tisti, ki smo krščeni; ker pa je večina prebivalcev Slovenije krščenih, ni prav nič posebnega, da so kristjani tudi na takšnih ali drugačnih zborovanjih.

Kaj želite sporočiti tistim, ki se srečujejo na ulicah in berejo najin intervju?

Najprej bi se vsem udeležencem zahvalil za pogum in seveda za odkrite besede. Vesel sem, da se je prebudil etično-socialni čut in da ste šli na ulice, ker vam ni vseeno ne zase, ne za druge. Prepričan sem, da se v teh protestih ne kaže samo zahteva po izboljšanju lastnega položaja, marveč da se v vas kaže tudi solidarnost, ker vam ni vseeno za druge.

Ob tem bi vse prosil, da se vzdržite vsakega nasilja, tudi besednega. Verjamem, da morajo biti transparenti kdaj tudi duhoviti, žaljivi ali pa celo sovražni napisi pa ne koristijo nikomur. Bodimo politikom za zgled in jim pokažimo, kakšno je vedenje dostojanstvenega človeka. Zavedajte se, da se v vaše vrste marsikdaj vtihotapijo tudi različni provokatorji, ki z nasiljem izživljajo svoje frustracije, pa tudi takšni, ki hočejo diskreditirati vaše plemenite cilje. Ne pustite jim blizu. Prav tako se zavedajte, da nekateri prekaljeni politični zvijačneži poskušajo vaš naboj protestov izkoristiti za svoje osebne in politične interese. Ne dajajte jim tega veselja.

Potem pa je, seveda, potrebno vztrajati. Na začetku je navdušenje vedno veliko, prav tako tudi gnev, potem pa se ta duh poleže ali celo izgine. Potrebna je politična zrelost. Spomnimo se, kdaj so stavke in protesti uspeli! Takrat, ko so ljudje vztrajali in bili za svoje ideale pripravljeni tudi kaj žrtvovati. To se je npr. zgodilo na manifestacijah, ki jih je organizirala Solidarnost v Gdansku na Poljskem. Potrebno je imeti jasne in dosegljive cilje, potem pa skupaj vztrajati pri njih. Takšnega poguma, ki se ne boji nobene resnice, tudi če je težka, in ki zna z zdravo pametjo načrtovati prihodnost, Vam želim še naprej!

Matic Vidic

 

 

Rubrika: Zgodbe

Komentiranje je zaključeno.