OB DNEVU SAMOSTOJNOSTI: MOJA DRŽAVLJANSKA DOLŽNOST
Novomeška izkušnja govori zelo jasno sporočilo: Sloveniji vlada voljena politična aristokracija, ki državo in samo sebe drži v pat položaju. Politična aristokracija, ki spominja na hobotnico z mnogo glavami, ki se je zavezala s svojimi lovkami, se ne more več premakniti in lahko žre samo še samo sebe. In državo ter državljane, ki so se nekako znašli v njenem primežu.
Sporočilo včerajšnjih demonstracij je jasno in enotno. Ljudje imajo dovolj politične elite. Leve in desne, v vladi in parlamentu. Imajo dovolj vseh, ki so zapustili koalicijo naroda. In hkrati je ljudem postalo jasno še nekaj: prvi pogoj za uresničitev temeljne zahteve je odhod osovražene vlade Janeza Janša, ki je izgubila zaupanje državljank in državljanov.
Slovenija je pred prepadom. Gre za to, da je v nevarnosti sam obstoj skupnosti kot take. Pod velikim pritiskom se je znašel model evropske socialne države. Zato da bi socialno in pravično državo vsaj ohranili, bodo potrebne mnoge težke in negotove odločitve. Skozi te odločitve lahko Slovenijo pripelje samo vlada, ki ima dovolj široko zaupanje ljudstva. Vlada, ki bo imela moralno integriteto in ne bo umetno delila naroda. Vlada Janeza Janše tega zaupanja in te integritete nima in zato mora čim prej spoznati (bodisi Janša ali pa parlament), da mora v dobro te skupnosti oditi, čeprav je sama morda prepričana, da dela v dobro Slovenije.
Kaj se pravzaprav dogaja s Slovenijo? In zakaj ne more nikakor najti moči, da bi izplezala iz krize? In zakaj se zdi, da tudi če nam bo nekako uspelo izplezati iz najhujšega, to ne bo Slovenija, na katero bi bili ponosni? Zakaj je potreben sestop politične elite, tako kot je bil nekoč, pred dvajsetimi leti, potreben sestop partije?
Novomeška izkušnja govori zelo jasno sporočilo: Sloveniji vlada voljena politična aristokracija, ki državo in samo sebe drži v pat položaju. Politična aristokracija, ki spominja na hobotnico z mnogo glavami, ki se je zavezala s svojimi lovkami, se ne more več premakniti in lahko žre samo še samo sebe. In državo ter državljane, ki so se nekako znašli v njenem primežu.
Dolžnost, celo eksistenčna nujnost vsakega državljana je, da tej hobotnici odreže eno glavo za drugo, saj bo v nasprotnem primeru te države najverjetneje konec ali pa bo čedalje bolj bedno životarila na obrobju že tako ali tako šibke Evrope.
Novomeški primer to diagnozo potrjuje. Koalicijske pogodbe in dogovori med vsemi najpomembnejšimi političnimi strankami v naši občini dokazujejo, da je lokalna politična elita skorumpirana ne glede na politično barvo. In da prav noben novomeški politik še ni bil primoran k odstopu, dokazuje, da korenine te korupcije segajo izven meja novomeške občine, in segajo vse tja v vlado in v parlament in v glavne pisarne največjih slovenskih političnih strank.
V korupcijo, klientelizem in nepotizem so potopljene vse najpomembnejše politične stranke. In vrhovi novomeških strank (se pravi novomeška elita) je močno povezana z vrhom slovenskih političnih strank (se pravi s slovensko elito). Novomeški vrhovi ne morejo brez slovenskih vrhov in obratno. Slovenski vrhovi potrebujejo novomeške vrhove.
Grill in Kekec. Dva občinska svetnika SDS in vodilna človeka novomeškega SDS. Prvi poleg tega še poslanec državnega zbora, drugi član državnega sveta. Člana politične elite. Oba s podporo Janeza Janše. In oba podpirata Janeza Janšo. Grill in Kekec sta, čeprav sta dolgo časa nedolžni obraz opozicije, del novomeške hobotnice. In to njen pomemben del.
Grill je z Muhičem podpisal pogodbo, s katero je Kekcu zagotovil mesto direktorja javnega podjetja. Klientelizem. Korupcija. S strani SDS tviterja včeraj nismo slišali obsodbe metod kadrovanja, ki zelo spominjajo na zombije nekdanjega sistema.
Kovačič. Tomaž. Občinski svetnik in predsednik lokalnega SD. Z Muhičem je sklenil predvolilni dogovor, da bodo novomeški Socialni demokrati še naprej, tako kot do sedaj že šestnajst let obvladovali javni zavod Gasilsko reševalni center. Razumete? To pomeni, da lahko postaneš direktor občinskega javnega zavoda samo v primeru, da si član SD. Pa še to ni dovolj: postati moraš predsednik novomeškega SD, če hočeš voditi novomeške gasilce.
V čem se to razlikuje od totalitarnega sistem v nekdanji Jugoslaviji, ko so direktorji lahko postajali samo člani partije? V čem, razen v tem, da ima ta partija danes malce več obrazov, da je slika malce manj jasna, saj jo moti navidezen boj med posameznimi glavami politične elite. Ta boj je navidezen, saj onstran tega boja med njimi obstaja veliko trdnejša vez pritlehnih privatnih interesov.
In, da ne bo pomote: naš novomeški Tomaž ima podporo pri Igorju, tam gori v Ljubljani. Prav pri tistem Lukšiču, ki se barva z videzom drugačnosti od Janeza Janše, češ, mi nismo skorumpirani, mi nimamo klientelističnih interesov. V dejanjih sta SD in SDS enaki stranki, uporabljata enake klientelistične metode, enako branita svoje skorumpirane kadre in sta obe enako krivi, da se je Slovenija znašla v usodnem primežu mnogoglave hobotnice.
In pojdimo naprej. Alojz Turk, predsednik novomeške Slovenske ljudske stranke je z Muhičem podpisal klientelistični in politično koruptiven dogovor, ki je njemu in njegovim strankarskim prisklednikom zagotovil nekaj dobro plačanih direktorskih mest. Turk je postal direktor CeROD-a. Jožica Fabjan je postala pomočnica direktorja Komunale. Martin Kambič je postala direktor Zarje.
In nihče, čeprav so vsi trije do svojih položajev prišli po politični liniji, s politično trgovino, nihče od njih ni odstopil. In zakaj bi odstopil? Očitno imajo podporo v vrhovih svojih strank v Ljubljani! V vsem tem času od objave škandaloznega sporazuma Muhič – Turk se v ljubljanski centrali SLS ni oglasil nihče. Kakor tudi ne v centrali SD-ja in kakor tudi ne v centrali SDS.
Pozitivna Slovenija je v Novem mestu ustanovila lokalni odbor. Njen predsednik je postal Rafko Križman. Človek, ki je zamenjal že skorajda vse možne stranke. Ne vem, ali je bil član Zveze komunistov. Bil pa je član LDS, bil je član ZZD in sedaj je član Pozitivne Slovenije. Vmes je kandidiral še na nekakšni Športni listi in morda še kje. In, kar je najpomembnejše. Rafko Križman je dobil službo direktorja Komunale Novo mesto, zato, ker je bil v tistem času vodilni član Zveze za Dolenjsko. Njegovo imenovanje je enako skorumpirano, kot je bilo imenovanje Kekca štiri leta pred tem. Direktor Komunale, javnega podjetja, lahko postane sami človek, ki je del novomeške (in s tem slovenske) hobotnice.
Ostali, adijo, nasvidenje in srečno pot! Pravna država? Da, vendar samo za hobotnico! Enake možnosti? Da, vendar samo za predsednike najmočnejših strank! Socialna država.? Vsekakor, vendar samo s partijsko knjižico katere koli barve!
In, da ne bo pomote, Zoran Janković, idol številnih Slovencev, njihovo upanje, s tem nima nikakršnega problema. Brez zadržkov mu izreče podporo in brez zadržkov od njega prejme podporo. In to je dokaz, da nič ne pomaga, če bomo odrezali samo tisto glavo hobotnice, na kateri piše SDS. Celotna ta hobotnica, z vsemi svojimi glavami, je gnila od Ljubljane pa tja do vrhov lokalnih političnih strank. Od vlade, parlamenta in županskih pisarn.
Sedaj je prišel trenutek, ko državljani več nimamo izgovorov. Ni več dovolj dober razlog, da je bil včeraj žur. Ali da je bilo potrebno čuvati otroke. Da sem imel službo, obiske in da imam veliko projektov. Ni več dovolj moralna podpora prek SMS, pred televizijo, prek mejla ali v mislih in glavah. Postati je potrebno zombi. Državljani moramo spoznati svoj del odgovornosti za drugačno Slovenijo. Če se s potjo, po kateri gre ta država, ne strinjajo, potem je potrebno iti na ulice in trge in to povedati tudi drugim. Samo tako bomo rešili Slovenijo. In samo tako bomo v resnici čuvali svoje otroke, svoje službe in svoje projekte.
Rubrika: IZPOSTAVLJENO, Komentar