O ZGREŠENIH NAČINIH BOJA: GIBANJE ČRTARJEV

| 01/05/2014

gibanja-crtarjevPred kratkim je na nekem fb profilu prišlo do poziva ne le k bojkotu volitev, ampak k udeležbi na volitvah in oddaji neveljavnega glasu. Poziv je dobil veliko število pozitivnih odzivov, nekaj čez sto „všečkov“. Neveljaven glas se odda npr. z geslom „vsi ste isti“ in s tem, da se prečrta vse kandidate. „Edina rešitev v sistemu je, da se ga rešimo“, bo nekakšno geslo te akcije.

Gibanje črtarjev, če ga smemo tako poimenovati, se je rodilo že pred vstajniškim gibanjem, saj so bili tovrstni pozivi prisotni tudi na predhodnih volitvah. Gibanje nasprotuje ne le obstoječi politiki, ampak parlamentarni demokraciji kot taki. Zavzemajo se za samovlado ljudi.

Statistika neveljavnih glasovnic je bolj borna. Na predčasnih volitvah leta 2011 je bilo 19.219 neveljavnih glasovnic ali 1,71 odstotka. Leta 2008 je bilo sicer neveljavnih glasovnic manj, 18.597, vendar je bila tudi udeležba nekoliko nižja. Odstotek neveljavnih glasovnic je bil 1,74.

Ni moč odgovoriti na vprašanje, kolikšen delež teh neveljavnih glasovnic lahko prištejemo h gibanju črtarjev in kolikšen delež predvsem temu, da je volilec pri izpolnjevanju glasovnice storil kakšno formalno napako (npr. obkrožil dve ali več list). V vsakem primeru, vsaj zaenkrat, kakšnega resnega udarca gibanje sistemu ni povzročilo.

V razpravi o črtkanju je potem nek soborec podal zanimiv predlog, da bi imeli na volilnih lističih možnost obkrožiti tudi opcijo „Nihče od naštetih“. Se pravi ne bi več črtali, ampak bi obkrožili Nikogar. Še več, tolikšen delež, kot bi ta opcija dobila glasov, toliko poslanskih stolčkov bi bilo potem v parlamentu praznih. Seveda so ugotovili, da bi se moral zgoditi čudež, da bi do take rešitve prišlo. Čudno je, da se poleg čudeža ni nihče od članov gibanja spomnil na drugo možnost. Namreč spremembo volilnega sistema, ki jo izpelje prav tisto zastopstvo, proti kateremu se borijo naši borci. Ali pa še drugače. Najprej bi bilo potrebno ustanoviti Stranko črtarjev Slovenije (SČS), priti v parlament, dobiti večino in spremeniti volilni sistem.

Nato je bilo rečeno, nato da bo boj za spremembe še dolg in da so cilji gibanja dolgoročni. Ni pa bilo izrecno pojasnjeno, kako dolg bo ta boj niti kateri so naslednji koraki v tem boju. Je pa bila nakazana pot v novi sistem oziroma nesistem. Nov izvensistemski sistem bi bil „sistem“ samovlade ljudstva. Ta samovlada ljudstva v tem trenutku ni mogoča, saj „še nismo pripravljeni“. Zato je rešitev, pot do samovlade ljudstva – diktatura! Se pravi, pot v vladavino ljudstva vodi prek nadvse dobrega diktatorja. Diktatorja, ki ima anarhična načela. Diktatorja, ki bo vzgojil ljudstvo glede družbene participacije. Ljudje se bodo v tej vzgojni diktaturi učili, kako sami rešujejo probleme na plenumih. Navsezadnje, ko bo čas dozorel, diktatorja ljudje ne bodo več potrebovali.

Na kakšen način bo ta naš vrli diktator sestopil z oblasti in prepustil oblast ljudstvu, sicer še ni bilo razdelano. Imeli pa bomo potem samoupravljanje v politiki, gospodarstvu in odpravo vseh strank.

V resnici so tovrstni predlogi najboljša možna potrditev obstoječega sistema. Točno takšni državljani ustrezajo interesom tistih, ki sprememb nočejo. Trditi „vsi so/boste isti“, potrjuje gospostvo vseh teh istih. Vpiti, da je potrebno zamenjati sistem, ta sistem utrjuje bolj kot kar koli drugega. Govoriti o nekih dolgoročnih bojih pomeni totalno predajo pred bojem tukaj in zdaj. Onemogočati kakršni koli alternativi, da dobi priložnost ali del politične moči, je v neposrednem interesu politike, proti kateri smo se skupaj borili. Zahteva po spremembi vsega je popolnoma enaka zahtevi, da se ne spremeni nič.

Seveda se v neki obliki lahko zagovarja tudi trditev “vsi so isti“. Novo mesto je najboljši primer za to: vse (ali pa vsaj vse, ki so imele to možnost) stranke so se umazale s podpisovanje skorajda identičnih klientelističnih in politično koruptivnih pogodb.

Dejstvo je, da je tudi obstoječa državna politika v mnogočem ravna enako, ne glede na barvo. Prav tako je res, da so tudi novonastajajoče stranke pred nevarnostjo, da “se umažejo”.

Ampak Janša ni povsem enak Bratuškovi in Bratuškova ni enaka alternativam, ki se porajajo. Zato je teza seveda obenem tudi popolnoma zgrešena. Če se bo znotraj politike (in/ali pa v civilni sferi) oblikovali dovolj močni pritiski, se vladajoča politika mora spremeniti. Ne gre le za zamenjavo ljudi, gre tudi za zamenjavo idej in za zamenjavo ravnanj.

Večina vstajniškega gibanja se zavzema za več demokracije. Ampak absolutistična stališča, v smislu „vse ukiniti“, „hočemo nov sistem“, „rešitve ni“ ne bodo spremenila prav ničesar. Nasprotno, pripomogla bodo k razbitju alternativnih politik in ne k vpeljavi sprememb, ki jih Slovenija potrebuje. Seveda bi lahko sledili tudi gibanju črtarjev, če bi bilo to gibanje sposobno izdelati realen in uresničljiv način boja in končne cilje. Govoriti o tem, da „razmere še niso prave“ in da „ljudje še niso pripravljeni“ je perverzna potrditev obstoječega. Je v resnici priznanje, da tvoje ideje nimajo nikakršne realne povezave s časom, ki ga hočejo spremeniti, zato se časi seveda na tak način ne bodo niti malo spremenili.

Sledil bi tudi gibanju črtarjev, če bi dobil vsaj minimalna zagotovila, da bo tovrstna agitacija pripomogla k eni sami drobni spremembi v življenju prebivalstva. Vstajniško gibanje je bolj ali manj poenoteno v borbi proti neoliberalizmu, za pravico do dela, za odpravo negotovih oblik dela, za več demokracije, za javno in učinkovito zdravstvo, šolstvo in univerze itd. Ampak način bojevanja, način „čistih duš“, ki uživajo v svojem negativizmu, v svojem divjem in uničevalnem rušenju vsega, kar je drugačno od njih samih, prav gotovo ni pot k spremembam. Aktivni državljani se morajo boriti predvsem za to, da se spremembe zgodijo. Tukaj in zdaj. V sedanjosti in za te ljudi, ki tukaj živimo.

 

 

Oznake:

Rubrika: IZPOSTAVLJENO, Komentar

Komentiranje je zaključeno.