LETO VSTAJ, LETO JEZE, LETO UPANJA

| 29/10/2013

vstajaMineva leto dni protestov, ki so se začeli v Mariboru in nato udarili po Ljubljani in oplazili celotno Slovenijo. 29. oktober 2012 je sicer bolj simbolni začetek, saj ne smemo pozabiti, da se je ulica dogajala že pred tem, na primer ob kulturnem prazniku leta 2012, ko so kulturniki besno pričakali prihod Žige Turka v Cankarjev dom, pa tudi jeseni leta 2011, ko je v Slovenijo pljusknilo gibanje Occupy.

Bilanca vstaj je pozitivna in negativna. Že samo dejstvo, da so se ljudje po dvajsetih letih spontano prebudili in vstali proti skorumpiranim in propadajočim elitam, je uspeh, ki bo imel dolgoročne pozitivne posledice za samozavest naroda. Civilna družba je spet močna, nastaja nova politična stranka.

Dejstvo je, da je pod agresivnim in nezadržnim pritiskom mariborskih množic odstopil mariborski župan Kangler. Dejstvo je, da je po 3. vseslovenski vstaji, ko je več kot 30.000 ljudi prišlo na ulice, večina sedanjih politikov dojela, da mora odstraniti Janšo z mesta predsednika vlade, v kolikor želi sama ostati pri koritu. Zdravi del sodnega sistema je dojel, da ima v svojih naporih po pravni državi možno podporo ljudstva, zato je začel bolj pogumno procesirati skorumpirano „elito“.

Dosegli smo, da se bo ponovno začela debata o volilnem sistemu, v katerem bi imeli volilci več vpliva na sestavo državnega zbora. V državnem zboru so (omiljeni) predlogi za odvzem nelegalno pridobljenega premoženja. Ograje so odstranili, protesti in vstaje niso več kriminalizirane.

Po drugi strani pa ljudstvu ni uspelo prisiliti politikov k temeljiti spremembi gospodarske in socialne politike. In to je pravzaprav vse, kar je v resnici pomembno. Smer ostaja ista in vodi v obubožanje prebivalstva. Politika, ki breme krize prelaga na prebivalstvo, se ni spremenila. Kar je še huje, neoliberalna doktrina privatizacije, „reform“, „racionalizacije“ je postala del samoumevne vsakdanje govorice.

Poleg tega je demokracije manj, vzeli so nam referendum, ljudska nezaupnica je ostala pred vrati parlamenta. De facto so nam vzeli tudi suverenost, vladajo nam Bruselj in Berlin in famozni „finančni trgi“. Zato razlogi za proteste, za dejavno civilno družbo in potreba po političnih alternativah nedvomno še vedno ostajajo močni, kot so bili.

Zahteve vstajniškega gibanja tako ostajajo enake, upoštevajoč doseženo in tudi tisto, kar nismo dosegli. Glede na socialno in gospodarsko situacijo v državi, se je potrebno osredotočati na eksistencialna vprašanja: pravico do varnega dela, pravico do dostojnega plačila, pravico do zdravstva in pravico do izobrazbe. Vse to je namreč ogroženo oziroma za marsikoga že izgubljeno.

Ne glede na množičnost je nadaljevanje protestnega gibanja nujno. Politika bo svoje delovanje spremenila samo pod pritiskom ljudstva. Lahko pustimo, da na obstoječe politike vplivajo finančni lobiji, ali pa pokažemo, da oblast v tej državi pripada temu narodu in ljudem, ki tukaj živimo. Če kdo misli, da je interes Bruslja in Berlina blaginja tukajšnjega prebivalstva, naj si pogledajo bedo, ki jo živijo Grki, Ciprčani, Španci, Portugalci in ostali narodi z roba Evropske unije.

Jasno je, da se bo gospodarska rast po tej neobruseljski poti prav gotovo nekoč spet vzpostavila – toda če bomo sledili Bratuškovi, Lukšiču, Čuferju, Bogoviču, Novakovi, Erjavcu in Janši se bo to zgodilo potem, ko bo standard prebivalstva padel za dvajset odstotkov. Dvajset odstotkov padca za to, da bomo nekaj let imeli spet 1-odstotno gospodarsko rast?

Smiselno je nadaljevati s protesti. To je konec koncev pravica vsakega posameznika in tega nihče ne more s „partijsko“ direktivo ustavljati.

Vendar je potrebno ob tem imeti v vidu tudi naslednje. Vstaje so delno že odigrale svojo zgodovinsko vlogo. Nikoli se niso, vsaj pri večini udeležencev, začele zato, da bi trajale v nedogled in pričakovanja, da bi ljudje nenehno množično protestirali, so nerazumne, sploh pa nerealne.

Vstaje so se zgodile zato, da bi opozorile na dvajset let trajajočo prevaro, ki smo je bili deležni s strani političnih elit in še posebej v zadnjem desetletju. Vstaje so vrgle z oblasti nekatere politike, zbudile so civilno družbo, sprožile nastajanje novih političnih sil. Ne smemo pa ulic in trgov kar tako zapustiti. Poleg protestnega gibanja je nastopil čas za organizirano civilno družbo in za nastop organiziranih političnih sil, ki se bodo jasno zavezale k uresničitvi ljudske volje.

Kljub razumljivi apatiji, ki nastopi po tem, ko ljudje spoznajo, da z odstranitvijo enega noben bistven problem ni rešen, sta zagnanost in pričakovanja ljudi še vedno visoka. Imamo delujočo civilno družbo. Res je, da je marsikdo razočaran nad tem, da se še ni ustvarila resna politična alternativa. Vendar je potrebno upoštevati, da mora biti stvar narejena premišljeno in tako, da bo dolgoročno vzdržala. Zelo lahko bi bilo spomladi, ko so bili protesti na vrhuncu, na hitro ustanoviti stranko, vendar bi bila ta zaradi raznoterosti, ki bi se v njej nujno pojavila, zelo hitro tudi razpadla frakcije, ki bi se medsebojno uničevale.

Narejeni so resni koraki, da pride do ustanovitve nove stranke, ki bi jo (so)ustanovile protestne in nove civilno-družbene pobude. Upamo lahko, da bo do te močne in enotne sile tudi v resnici prišlo. Hkrati se mora oblikovati koalicija vseh tistih sil, ki želijo delovati avtonomno in se vidijo v enotni politični sili. Še posebej pa je pomembno, da se bo hkrati ohranil tudi vstajniški in civilno-družbeni del ljudskih vstaj, ki nikoli ne bo vstopil v politično igro.

Odstotek neopredeljenih in neprepričanih je velik in gre verjetno preko petdesetih odstotkov volilk in volilcev. Če bo prišlo do združitve vsaj nekaterih ključnih iniciativ in pobud, ki so nastajale pod vplivom in kot posledica vstajniškega gibanja, bi bila to lahko postala politična sila z nekimi resnimi možnostmi za uspeh na volitvah. Samo močna, združena sila bo uspela pridobiti zaupanje ljudstva. Majhni akterji bodo izgoreli v svojih malih bojih za pozornost ljudi in medijev.

Seveda ni pričakovati, da bodo vsi neopredeljeni skočili v naročje nove stranke. Takoj ko se bo vzpostavila, se bo vzpostavilo tudi nezaupanje do nje, najverjetneje bo kmalu sledila tudi kakšna „afera“. Poleg tega bo – kdor koli se bo izpostavil – s strani (vsaj nekaterih) „pravih vstajnikov“ bodisi proglašen za tistega, ki je „ukradel vstaje“, za izdajalca ali pa kar za oboje hkrati.

Tudi znotraj neoliberalnih krogov prišlo do spoznanja, da Janša in kompanije ne more več biti na čelu tega bloka, saj je očitno zgrešenih potez tako v mandatu 2004-2008 (ki so pomenila enega glavnih generatorjev te krize) kakor tudi afer in korupcijskih sumov (od trgovine z orožjem naprej) preprosto preveč, celo za sicer zvesto volilno bazo.

Ljudje ne smejo pričakovati enega rešitelja. Bodisi z obrazom izpostavljenih „vstajnikov“ ali z obrazom novih mesij, ki jih zahtevajo mediji. Prava pot je v novih množičnih gibanjih, ki temeljijo na idejah, ki so se artikulirale v času vstaj in ob vstajah, množična gibanja, ki bodo ponujala več obrazov in demokratično odločanje. In delujoča civilna družba, ki bo sposobna brezinteresno vršiti pritisk v političnem prostoru.

Dolžnost vsakega državljana je, da se izpostavi s svojim obrazom, s svojim telesom in s svojim glasom. Tako na protestih kot tudi tako, da se politično angažira, včlanjuje in podpira nova gibanja. Politika pripada ljudem in ne posameznikom.

Rubrika: IZPOSTAVLJENO, Komentar

Komentiranje je zaključeno.