LEON ŠTUKELJ: ZNAMENITA RAZPORA V STOJI NA KROGIH OVEKOVEČNA PRI KANDIJSKEM MOSTU

| 05/06/2012

V četrtek, 7. junija 2012, bo na križišču pri Kandijskem mostu Mestna občina Novo mesto odprla bronasti kip Leona Štuklja ruske avtorice Stanislave Kalinine. Bronasta skulptura prikazuje slovenskega olimpionika v znamenitem elementu, stoji v razpori na krogih.

Ruska kiparka je motiv posnela po fotografiji iz berlinskih olimpijskih iger leta 1936, kjer je Štukelj osvojil srebrno medaljo. Vendar je Štukelj element, ki je postal njegov simbol, izvajal že prej. Prva fotografija tega elementa je nastala že leta 1926 v Lyonu.

Na fotografiji levo vidimo prehod iz razpore v stoji v razporo v vesi, ki jo je Štukelj izvedel v Berlinu. Podobnost s skulpturo je očitna in priča, da je ruska umetnica motiv povzela iz tega tekmovanja.

Celotno obeležje je visoko 2,8 metra. Na podstavek sta nameščena dva nosilna stebra iz kraškega apnenca. Umetnica je želela, da se uporabi domači kamen. Stebra sta visoka 2,3 metra. Lik Leona Štuklja je izdelan v bronu in je visok 1,2 metra. Delo je bilo zasnovano kot diplomska naloga na moskovskem umetnostnem inštitutu Moscow State Academic Art Institute V. I. Surikov.

Pobuda je prišla s strani avtorice Stanislave Kalinine jeseni 2011. Avtorica je idejno zasnovo svojega dela želela podariti Štukljevemu rojstnemu mestu Novemu mestu. Hkrati je njen oče stkal vezi z Novim mestom in Dolenjsko, saj že nekaj let kot slikar sodeluje s Termami Krko. Na mestni občini so ocenili, da gre za kvalitetno, atraktivno in izvirno delo. Župan je imenoval projektno skupino, v kateri so bili Mateja Jerič, Zdenko Picelj, Jasna Dokl Osolnik, Igor Merlin, Sandra Boršič in Jože Berus, ki je za skulpturo poiskala primerno lokacijo.

Za lokacijo ob Kandijskem mostu se je projektna skupina odločila iz simbolnih razlogov. Na Kandijski cesti je bil Leon Štukelj rojen, na bližnjem vrtu gostilne Windischar pa je pogosto vadil svoje elemente. Poleg tega je lokacija blizu Narodnemu domu, ki je pomembno povezan s Štukljevim imenom. Poleg tega gre za eno najbolj frekventnih točk v centru mesta.

Avtorica Stanislava Kalinina je po besedah Mateje Jerič izredno talentirana mlada ruska kiparka. Kip Leona Štuklja je bil ocenjen z najvišjimi ocenami in naj bi celo dobil nagrado šole za najboljše delo v generaciji. 24-letna Stanislava prihaja iz umetniške družine, njen oče je slikar, sestra študira balet.

Čeprav se je avtorica odpovedala honorarju za svoje delo, brez stroškov ni šlo. Celoten projekt bo stal 20 000 evrov. Avtorica je namreč podarila idejno zasnovo ter izdelala kalup. Delo je v bron vlil livar Borut Kamšek, kamnita stebra pa je izdelal kamnosek Marjan Stepan.

Občina delo postavlja na letošnji spominski dan ob postavitvi temeljnega kamna Narodnega doma. Na otvoritvi bodo nastopili tudi mladi telovadci in telovadke gimnastičnega kluba Novo mesto.

Vse je pripravljeno za postavitev skulpture.

O LEONU ŠTUKLJU (Zdenko Picelj)

Leon Štukelj se je rodil 12. novembra 1898 v Novem mestu, se leta 1907 vključil v naraščaj novomeškega Sokola in se prvič resno srečal s telovadbo. Tu je preživel tudi svoja otroška leta in mladost, maturiral na gimnaziji in po diplomi na pravni fakulteti opravil še sodniško prakso ter po imenovanju za sodnika tudi najprej služboval. Od tu je odšel na njegova prva tri velika svetovna telovadna tekmovanja, svetovni prvenstvi v Ljubljani 1922 in v Lyonu 1926 ter na njegove prve in najuspešnejše olimpijske igre leta 1924 v Parizu. Iz dolenjske prestolnice se je leta 1927 preselil v Maribor. Od tam pa je odšel še na štiri velika tekmovanja, olimpijske igre v Amsterdamu 1928 in Berlinu 1936 ter svetovni prvenstvi v Luksemburgu 1930 in Parizu 1931. V mestu ob Dravi si je osnoval tudi družino, zaključil svojo telovadno in delovno pot ter poln energije in vedrega duha živel vse do 8. novembra 1999, ko je nenadoma umrl.

Po končani drugi svetovni vojni je takrat v novi, po avstro-ogrskem cesarstvu, Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji, že četrti državi, Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, potonil v pozabo in bil odrinjen na stranski tir. Službo, ki je zahtevala pravniško izobrazbo, je dobil šele leta 1952 na Gospodarski zbornici v Mariboru, leta 1965 pa se je upokojil. Ponovno so se ga začeli spominjati šele proti koncu šestdesetih let, ko so mu začeli podeljevati različna priznanja in plakete za dosežke v športu, ki jih je dosegel med obema svetovnima vojnama. V tem obdobju še posebej izstopa plaketa Jugoslovanskega olimpijskega komiteja, ki so mu jo kot najuspešnejšemu jugoslovanskemu telovadcu na olimpijskih igrah podelili leta 1967 in podelitev naslova častnega občana občine Novo mesto, njegovega rodnega mesta, v letu 1968 ob njegovi 70-letnici. Kasneje, leta 1989, se mu je oddolžil tudi Maribor, ko mu je skupščina mesta podelila zlati grb mesta Maribor. Med vsemi priznanji in le-teh ni malo, pa je nedvomno največje priznanje tisto, ki mu ga je za zvestobo olimpijskemu idealu nekoč slavnega Pierra de Coubertina podelil Mednarodni olimpijski komite leta 1987, in sicer olimpijski red – L’Ordre Olympique –, ki mu ga je izročil med univerziado v Zagrebu predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch.

V osemdesetih letih se je sam lotil pisanja knjige, v kateri je podrobno opisal tekmovanja, ki se jih je udeležil in ji dal naslov Mojih sedem svetovnih tekmovanj. Izšla je leta 1989 in nanjo je bil zelo ponosen.

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ko je slovenski narod končno dobil lastno državo (Štukelj že peto) in na katero je bil Štukelj tako ponosen, je bil 15. oktobra 1991 med podpisniki listine o ustanovitvi Olimpijskega komiteja Slovenije, ki ga je leta 1992 v svoje članstvo sprejel tudi Mednarodni olimpijski komite. Slovenski olimpijski komite ga je leta 1992 tudi povabil kot gosta na letne olimpijske igre v Barcelono, kjer so slovenski tekmovalci prvič v zgodovini nastopili na olimpijskih igrah pod svojo zastavo. Nad vsem, kar je videl in doživel v Barceloni, je bil zelo navdušen. Za primerjavo med olimpijskimi igrami, ko je bil še sam udeleženec, in današnjimi, je po vrnitvi za revijo Rast povedal: »Primerjave ni. Včasih smo tekmovali na malih stadionih, za nekaj deset tisoč gledalcev, izjema so bile olimpijske igre v Amsterdamu in Berlinu. Danes pa se je spremenil olimpijski duh, včasih se je tekmovalo za čast in za svoj narod, danes pa se prepleta še kaj drugega. Nisem bil na nobeni otvoritvi, ki pa so bile skromne, ker smo imeli vedno le toliko denarja, da smo prišli samo na tekmovanje. Današnje igre so precej skomercializirane, veliko vlogo igra denar, zato je tudi precej zbledel prvotni olimpijski duh: Važno je sodelovati, ne pa zmagati.« S svojo prisotnostjo v Španiji je Štukelj veliko prispeval k širjenju predstave in podobe o naši neodvisni slovenski državi, prav tako pa so ponovno oživeli vsi njegovi uspehi, ki jih je dosegel na svojih treh olimpiadah.

Še veliko več pa je glede tega povsem nenačrtovano uspelo Leonu Štuklju, ko se je udeležil tudi poletnih olimpijskih iger štiri leta kasneje, 1996 v Atlanti v Združenih državah Amerike, ko je ves svet praznoval stoletnico olimpijskih iger moderne dobe. Tam je bil gost Mednarodnega olimpijskega komiteja in njenega predsednika Juana Antonia Samarancha, ki mu je tudi pripravil prvovrstno presenečenje. Bil je namreč eden najbolj opaznih gostov otvoritvene slovesnosti, ko je v družbi izbranih legendarnih, a precej mlajših vrhunskih svetovnih športnikov nepozabno pred vesoljnim svetovnim občinstvom in polnim olimpijskim stadionom poskočno in mladostno prišel na slavnostni oder sredi stadiona in požel pravo navdušenje. Tako je postal tudi svetovno znana osebnost, zvezdnik skoraj pri stotih letih in eden izmed glavnih junakov multivizijskega spektakla na otvoritvi poletnih olimpijskih iger v Atlanti. S tem pa je bilo dodano še eno poglavje k neponovljivi karieri Leona Štuklja. Toda kot vedno je tudi po tem dogodku ostal skromen in nespremenjen, le vabil na obisk z vseh koncev sveta je imel vedno več. Tako je še enkrat na svoji bogati in dolgi življenjski poti postal ambasador in glasnik svoje mlade države. Kot je po pariški olimpiadi s svojimi uspehi ponesel v svet ime takratne mlade države Jugoslavije, tako je tudi za mlado samostojno državo Slovenijo opravil enako ter še bolj uspešno in pomembno poslanstvo. Takrat najstarejši še živeči olimpijski zmagovalec na svetu je s tem na najboljši možni način predstavljal svojo novo državo, ki ji je sam pravil »ljuba Slovenija«, v svetu, kjer njegova priljubljenost v zadnjih letih njegovega življenja ni poznala meja. Lahko bi celo rekli, da je v letu, ko je zaključeval svoje prvo stoletje življenja, bila nedvomno njegova popularnost doma in v svetu bistveno večja, kot je bila, ko je bil na vrhuncu, na olimpu svoje športne, telovadne poti. Njegov vedno veder duh in način življenja sta vzbujala simpatije in začudenje po vsem svetu, kjer se pojavil. Da pa je bil Leon Štukelj ena najbolj popularnih svetovnih osebnosti, je bil »kriv« šport, telovadba, s katero je napravil več kot uspešno športno kariero, prav tako pa tudi njegov slog življenja, ki mu je omogočil, da je dočakal umsko in fizično nenadkriljiv tako visoko in častitljivo starost.

Leon Štukelj, legenda svetovnega športa, bo ostal zapisan v zgodovini slovenskega športa kot telovadec z največ uspehi na velikih mednarodnih športnih tekmovanjih, kot so olimpijske igre in svetovna prvenstva, kjer se mu je kot enemu redkih slovenskih športnikov uspelo uvrstiti v sam svetovni vrh med obema svetovnima vojnama. V njem je bil vse od mednarodne tekme leta 1922 v Ljubljani do olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu, ko je tudi sklenil svojo aktivno telovadno pot.

Skupno se je udeležil sedmih velikih svetovnih tekmovanj, kjer je bil kar dvajsetkrat med prvimi tremi, od tega osemkrat prvi, šestkrat drugi in šestkrat tretji. Samo na olimpijskih igrah si je pritelovadil šest odličij, od tega dve zlati v Parizu leta 1924, eno zlato in dve bronasti v Amsterdamu leta 1928 in za zaključek kariere še eno srebrno v Berlinu leta 1936. Kot športnik-amater v pravem in žlahtnem pomenu besede je živel za telovadbo in z njo ter bil za svoje uspehe nagrajevan izključno z osvajanjem prvih mest. Leta 1938 je v julijski številki za revijo Avto in šport dejal: »V zavesti plemenite borbe med tisočerimi izbranci vsega sveta za ugled svojega naroda in države, kot celota pa za kulturo vsega človeštva, tedaj vsi za isti smoter, ne glede na vero, narodnost ali pleme, ne more biti za posameznika osebno mogočnejšega doživetja na olimpijah, morda tudi v življenju, kakor uvrstiti se med prve tri zmagovalce.«

Ob veliki državni slovesnosti ob njegovi 100-letnici rojstva leta 1998 v Novem mestu sem kot avtor v Dolenjskem muzeju Novo mesto pripravil veliko razstavo o njegovi življenjski in predvsem športni poti s publikacijo. Leta 2008 ob 110-letnici njegovega rojstva pa sem jo, tokrat sicer brez predmetov, ki so ostali v lasti Štukljeve družine in se nahajajo v Mariboru, dopolnil in smo jo v muzeju postavili in odprli kot stalno fotografsko dokumentarno razstavo o starosti slovenskega olimpizma. Z njo, športno dvorano, ki nosi njegovo ime, in sedaj še postavitvijo skulpture se Novo mesto priklanja in trajno ohranja spomin na velikana slovenskega športa in plemenitega človeka, ki je svoje korenine pognal prav v našem mestu in nam za vselej zapustil podobo človeka, ki se je s svojim športnimi rezultati in življenjskim slogom trajno zapisal v zgodovino slovenskega in svetovnega športa, ki jo bodo pomnile in občudovale še mnoge generacije. (Del članka, ki govori o Leonu Štuklju je pripravil Zdenko Picelj)

 

 

 

 

 

 

Oznake: , ,

Rubrika: Polis

Komentiranje je zaključeno.