LENART ZAJC, PISATELJ, PROTESTIK IN ČLAN MREŽE ZA NEPOSREDNO DEMOKRACIJO

| 23/01/2013

2-vseslovenska-ljudska-vstaja_150V začetku decembra, kmalu po protestu v Ljubljani so se v Ljubljani sestali Rok Zavrtanik, Janko Rožič, Vesna Bukovec, Polona Sepe, Mira Ahlin, Miha Pitako, Boris Grivić, Medard Kržišnik in Lenart Zajc. Ustanovili so gibanje za neposredno demokracijo. Lenart pravi, da so v Mreži za neposredno demokracijo formirani kot mreža nima noben posebej izstopajoče vloge. Znotraj mreže imajo več odborov, na primer: odbor za stike z javnostjo, odbor za tehnična vprašanja, organizacijski odbor, gospodarsko ekonomski odbor, vsebinski odbor in tako dalje. Sam je del vsebinskega odbora, ki ga tvori več sooblikovalcev. Njegovo delo znotraj mreže je torej predvsem teoretično vsebinske narave.

Zakaj ste ustanovili Mrežo za neposredno demokracijo?

Ko smo se prvič sestali, smo si zastavili vprašanje, za kaj sploh gre pri demonstracijah? Kaj se dogaja? Imamo opravka le s srdito izraženim nezadovoljstvom nad neoliberalnimi gospodarskimi reformami, ali pa je za vsem skupaj nekaj več? Takoj po uvodnih debatah nam je postalo jasno, da v Sloveniji za vsem skupaj tiči mnogo več kot le srdita jeza. Postalo nam je jasno, da imajo zahteve vseh demonstrantov, kot tudi nas, vsaj en skupni imenovalec, na katerem je vredno graditi. Mi smo ta skupni imenovalec prepoznali v neposredni demokraciji.

Gibanje se je najprej imenovalo Odbor za neposredno demokracijo, kasneje ste se preimovali v Mrežo. Zakaj?

Seveda smo si bili, in smo si še v marsikaterem pogledu različni, vendar v tem ni nič slabega.Različnost je vedno temelj dialoga in le dialog lahko pripelje do rešitev, na katere lahko pristanemo vsi. V tem duhu smo tudi zasnovali skupino, ki smo jo najprej imenovali Odbor za neposredno demokracijo, vendar smo ga kmalu preimenovali v Mrežo za neposredno demokracijo. Pač, kakor je odbor rasel, tako po številu članov, kot po številu pridruženih skupin, imenovanje »odbor« ni bilo več ustrezno.

 Kakšen je torej namen Mreže? Boste postali stranka?

Namen mreže ni postati politična institucija, pač pa dejansko biti mreža, povezovalna platforma za vse organizacije in posameznike, ki se s takšnim načinom ureditve strinjajo. Poleg tega smo si zadali tudi nalogo, da povezujemo vse aktivne državljane, kot tudi spodbujamo k aktivnosti tiste, ki še kar čakajo, da se bodo stvari uredile same od sebe. Pa se ne bodo. Če stvari prepustimo samim sebi, se običajno le sfižijo. Zato pozivamo vse državljane, da vzamejo stvari v svoje roke in postanejo budni nadzorniki dnevnih odločitev slovenske politike in gospodarstva. Gre za odločitve, ki se tičejo vseh nas, in zato je prav, da jih aktivno spremljamo.

Kako ocenjujete stanje demokracije v Sloveniji? Jo sploh imamo?

Stanje demokracije v Sloveniji je primerno stanju duha v Sloveniji. Kot sem že prej omenil, smo Slovenci v zadnjih dvajsetih letih zaspali. Dokler nam je šlo relativno dobro, niti ni bilo potrebe po čuječnosti. In tako se je mimo vseh nas ugonabljala slovenska kultura, ugonabljalo se je okolje, ugonabljalo se je šolstvo, ugonabljala se je socialna država, ugonobljala se je slovenska inovativnost, ugonabljala se je etičnost družbe, pravna država in razumljivo tudi gospodarstvo. Ko je bilo skoraj ugonobljeno slednje smo se končno zbudili in zagnali vik in krik, saj smo se zavedli, da nam brez tega v resnici nič ne ostane. Pa vendar se moramo vprašati, ali sploh lahko živimo brez česarkoli od zgoraj naštetega? Se imamo sploh pravico imenovati narod brez lastne, prepoznavne kulture? Lahko brez estetike sploh govorimo o etiki? Lahko brez etike govorimo o pravičnosti? Lahko brez pravičnosti pričakujemo dobro vodenje? Lahko brez dobrega vodenja pričakujemo dobro gospodarstvo?

2-vseslovenska-ljudska-vstaja_152Kakšne so posledice tega dogajanja?

Vse kar sem naštel so domine, ki so rušile druga drugo, dokler se ni zrušilo vse skupaj. In to se ni zgodilo čez noč v eni sami potezi. Začelo se je že kmalu po osamosvojitvi, ko je prevladala doktrina, da je edino kar zares potrebujemo gospodarstvo in je kapital edino dejansko merilo uspeha. Kar ne prinaša kapitala, je komajda vredno obstoja. In točno ta mislenost nas je pripeljala sem kjer smo! Skrbi me, da tudi danes, ko na vseh korakih poslušamo, da je kriza v Sloveniji sicer res globlja le od gospodarske krize, da gre za krizo vrednot, da tudi zdaj nihče ne omenja prepotrebne obnove slovenske kulture, saj le slednja lahko povrne narodu duha, ki se je v teh dvajsetih letih razblinil.

Prave demokracije torej nimamo …?

Seveda imamo nekakšno poslansko demokracijo, ki deluje na tistem utilitarnem principu, da služi le tistemu, ki daje največ in najboljši so tisti, ki pobašejo največ. Odraz te mislenosti sta naši največji stranki, katerih kolovodji tičita do grla v korupciji, pa vendar bi ju ljudje še vedno volili, če se ne bi zgodil letošnji december. Pač, večina bi volila enega ali drugega zato, da se nasprotnik ne bi polastil oblasti. Z zamegljenim umom, histerično odidemo na volišča, češ, če bodo pa oni zmagali imamo pa domobrance ali pa partizane na oblasti! Argument na obeh straneh je približno enak: kdo je pred sedemdesetimi leti ubil čigavega starega ata, pri čemer se skoraj noben več ne sprašuje zakaj sta se stara ata sploh spoprijela v smrtonosni želji drug drugega pokončati. To pomanjkanje spraševanja pa je tisto kar vodi v brezsmisel in razdvajanje naroda od katerega ima edino korist vladajočega klika. Klika, ki se hrani na naši razdvojenosti, naša slepota in pomanjkanje izobrazbe ter kulture pa jim to omogočata. Naša poslanska demokracija temelji na medsebojnih obtožbah predvsem dveh polov, ki se razlikujeta predvsem vsaka na svoji lastni zgodovinski pravljici brez zveze z resničnim zgodovinskim problemom. In tudi, če bi uspeli detektirati ta zgodovinski problem je slednji nebistven za skupno prihodnost. V pogledu na prihodnost pa imata obe zelo podobne načrte utemeljene na liberalni ekonomiji, in polnjenju lastne malhe. Sami presodite, ali je to demokracija ali ne. Sami se odločite, ali je popolna prepustitev svojega glasu na podlagi manipulacije z vašimi čustvi, nekemu poslancu za štiri leta demokratična ali ne. Sam pa mislim takole: verjetno je Riad Mousa al-Asaad manj demokratična opcija, ampak jaz hočem več od tega!

Najbolj pogost očitek tovrstnim idejam je v tem, da neposredna demokracija bodisi ni možna, saj ljudje niso zainteresirani za konstantno odločanje, ali pa lahko pripelje v nevarni populizem. Vaš odgovor?

Za Slovence neposredna demokracija ni nič tako zelo novega. V osnovi jo poznamo že od organizacij vaške skupnosti, pa predvojnega zadružništvo in nenazadnje samoupravljanje ki je bil precej razvita oblika neposrednega soodločanja državljanov. Slovenija ima neposredno soodločanje zapisano tudi kot ustavno pravico svojih državljanov, ki pa se v resnici izraža le skozi referendume. Poleg tega, pa moram tudi izpostaviti, da sodobna Evropa dokazuje, da je neposredna demokracija pravilna pot. Kar tri evropske države že uveljavljajo neposredno demokracijo. Najstarejša je Švica, ki jo ima že skoraj dvesto let, Islandija in Estonija, pa sta jo uvedli letošnjo jesen kot odgovor na plenilsko politokracijo, ki se je razrasla v njihovi družbi skoraj tako kot v naši. Vsaka ima neposredno odločanje uveljavljeno na nekoliko drugačen način, in verjetno je švicarski v vseh teh treh primerih najmanj demokratičen, čeprav izvrstno deluje, nenazadnje je Švica država, ki skoraj nima koruptivnih dejanj, in katere gospodarstvo je eno najbolj stabilnih. Vem, takoj boste rekli, da imajo banke, ki jim zagotavljajo stabilnost. Pa vendar, moramo vedeti, da teh bank nimajo od nekdaj, in da če bi jih v njihovem začetku prosto prepustili plenilcem na trgu, jih tudi zdaj ne bi imeli. Problem švicarske neposredne demokracije pa je, da je bila uvedena še pred uveljavitvijo človekovih pravic in ustave kot univerzalnega stnadarda, ki bi moral veljati kot temlej humanizma. Drug problem švicarske neposredne demokracije je nizka udeležba na vsakoletnih referendumih. Ampak tudi tu, če vzamemo številke, ki bi veljale za Slovenijo in bi se pri nas referendumov udeležecal le en sam procent zainteresiranih ljudi, bi to pomenilo dobrih deset tisoč zainteresiranih in obveščenih ljudi. Se pravi deset tisoč ljudi, ki poznajo tematiko o kateri se odločajo, in ki se odločajo po svoji glavi, namesto zdajšnjih oseminosemdesetih ljudi, ki se odločajo tako kot jim naroča stranka. Seveda je možnost manipulacije s populizmi, pa vendarle neposredna demokracija omogoča mehanizme, ki populizme omejujejo veliko bolj kot jih omejuje poslanski sistem. Naj omenim le možnost kvalifikacije za volitve na podlagi minimalnega poznavanja problematike. Lahko pa tudi drugo obliko, pretočno demokracijo, ki pomeni prepustitev svojega glasu strokovnjaku v določenem vprašanju. To pomeni, da svoj glas o zakonih, ki govorijo o temah, ki jih ne poznamo, prepustimo strokovnjaku, ki jih pozna. Se pravi, za razliko od poslanske demokracije svoj glas prepustimo le pri izbiri enega zakona, namesto da se mu odrečemo za štiri leta.

Na kakšen način bi lahko prišlo do uresničitve neposredne demokracije? Ali imate v mislih nekakšno prehodno obdobje? Po katerih korakih bi se to prehodno obdobje izvajalo?

Preden odgovorim na to vprašanje moram pojasniti za kakšno obliko neposredne demokracije se v MND zavzemamo. Ne gre nam za popolno ukinitev poslanske demokracije, ali strankarskega sistema, pač pa nam gre za vzpostavitev vzvodov, ki bi omogočili neposredno soodločanje vseh državljanov. Topogledno državljani delujemo kot nadzorni organ poslancev, saj smo mi vsi tisti, ki sprejemamo ali zavračamo zakone, ki jih predlaga parlament. Seveda neposredna demokracija, ki jo hočemo vpeljati ne more biti v nasprotju z ustavo, s človekovimi pravicami, ali pravicami manjšin. Človekove pravice so in morajo ostati edine, ki so suverene v družbi. V teh področjih odločanje večine nima kaj iskati. Soodločanje pa je bistveno pri vprašanjih, ki se tičejo vseh in ki zadevajo usodo nas vseh. Tu gre za volilne zakone, za vprašanja odpoklica poslanca, vprašanja izbire načina prenove gospodarstva. Na primer v MND, se nam zdi nacionalni holding dobra rešitev, vendar mora biti holding v lasti vseh državljanov. Pač, v Sloveniji zaradi zgodovinskih specifik državno premoženje ne izvira iz žepov podjetnih posameznikov, ali državnih podjetij, pač pa iz skupnega dela več generacij Slovencev. Govorim o udarniškem delu, o samoprispevkih, o mladinskih delovnih brigadah. Vložek, ki so ga generacije Slovencev vlagale v skupno dobro ne sme in ne more postati kapital s katerim razpolaga peščica, ne da bi za to dobila mandat vseh.

Seveda do neposredne demokracije ne moremo priti čez noč, pač pa je potreben postopen in premišljen prehod. Verjetno bo zadoščalo, če za začetek dosežemo konsenz o inštitutu odpoklica poslanca ali vlade, zakonov, ki bodo omogočali nadzor državljanov nad sprejemanjem vitalnih zakonov. Meni je sicer simpatičen švicarski vzor, utemljen predvsem na človekovih in manjšinskih pravicah ter na slovenski ustavi, in seveda posodobljen z elektronskimi možnostmi. Zavedati se moramo, da nam sodobna tehnologija to že omogoča, da je takšno glasovanje veliko enostavnejše in cenejše kot glasovanje na volilnih enotah, ter dostopno vsakomur. So pa poleg švicarske tudi druge možnosti, islandski model, ali pa model pretočne demokracije, za kakršnega se poteguje piratska stranka v Nemčiji, ki je mimogrede njihova parlamentarna stranka.

Kaj menite o nastopu na volitvah? Kako to narediti, ne da bi kršili načela neposredne demokracije?

Kot sem omenil na začetku, namen MND ni bil ustanavljanje nove parlamentarne stranke, pač pa vzpostaviti dobro in trdno platformo sporazumevanja, izobraževanja in pomoči vsem skupinam, civilnim gibanjem in strankam, ki jih neposredna demokracija oziroma sistemi neposrednega odločanja zanimajo. To ne pomeni, da se tisti naši člani, ki jih aktiven vstop v politiko zanima ne bi smeli strankarsko povezati s katero od obstoječih strank, ali formirati novo stranko. Nasprotno, določeni člani izvenparlamentarnih strank so tudi člani MND. Zaenkrat pa z vso energijo podpiramo in pomagamo povezovati vse politične subjekte, ki jim je v interesu prenova slovenskega političnega prostora, da bo slednji lahko prešel iz politokratičnega nazaj v demokratičnega.

Kakšen je končni cilj? Kako bi bila videti uresničena “utopija” neposredne demokracije?

Neposredna demokracija v evropskem prostoru ni utopična novotarija, pač pa pravica, do soodločanja, ki jo je nam, Evropejcem, zgodovinski tok dogodkov od antičnih grških držav dalje odtujil. Lahko bi trdil, da bo šele z uveljavitvijo neposredne demokracije zaključeno obdobje renesanse in bo resnično zaživel evropski humanistični duh, v smislu prehoda države iz rok odtujene oblasti, nazaj k državljanom, v smislu grškega antičnega duha. Neposredna demokracija predvsem pomeni, da si državljani krojimo lastno pot in razvoj. Obenem pa pomeni zaščito države pred plenilskimi ambicijami določenih korporacij in njihovih lobistov, ki imajo lahko še kako velik vpliv politične klike. Neposredna demokracija je tudi garant trajnostnega, umserjenega razvoja, ki presega štiriletno razvojno usmerjenost državnega premoženja od volitev do volitev.

Rubrika: Diktafon, Zgodbe

Komentiranje je zaključeno.