BOJAN RADOVIČ: MIRAGE/MARUMAGE

| 18/07/2012

Bojana Radoviča  je na Japonsko povabila Mikiko Kikuta. Mikiko je samostojna kuratorka, ki zadnjih deset let vodi projekt European Eyes on Japan.

„Ob obisku Japonske so se mi porušili določeni stereotipi. Odkrival sem nove stvari, istočasno pa sem moral paziti, da prehitro ne padem pod vpliv novega okolja. Stvari sem premislil in analiziral. Povsem nova izkušnja in povsem drugačen način dela, kot sem ga bil vajen do sedaj,“ pravi Bojan Radovič.

Bojan Radovič je Novomeščan, ki, kot pravi, „živi na podeželju in hodi v (Novo) mesto na delo“. Je umetnik na področju fotografije, producent razstav, urednik in založnik. Deluje na več področjih, med drugim vodi podjetje Luminus in zavod Hiša fotografije.

„Največja novost pri tem projektu je bil zame pritisk, da moram na koncu imeti rezultat, ki bo primeren za objavo, razstavo in knjigo. Še dodaten problem je predstavljalo to, da gre za povsem novo okolje in kulturo. Zaradi tega nisem mogel vnaprej narediti koncepta, saj pravzaprav nisem vedel, kaj me čaka.“

Radovič je Japonsko obiskal aprila letos. European Eyes on Japan je projekt, ki ga organizira zavod EU – Japan Fest, poteka od leta 1999, v njem pa sodelujejo vrhunski evropski fotografi. Vsako leto obiščejo drugo japonsko prefekturo in skušajo s fotografijo ujeti utrip sodobne Japonske oziroma njenih ljudi.

„Moj del projekta sem poimenoval Mirage in zajema več manjših, zaključenih enot. Gre za pejsaže, portrete in topografijo, vse pa je vezano na lokacijo mojega bivanja, na obmorsko mesto Himi. Iz tega mesta se odpira čudovit pogled na zasnežene »japonske alpe«, ki se dvigajo nad morjem. A da ujameš ta pogled, mora biti vreme pravo. Potem se velikokrat zgodi, da ne veš, ali vidiš gore ali so to le oblaki. Domačini imenujejo ta pojav »mirage«, meni pa se je zdel ta naziv odlično izhodišče za poimenovanje mojega »japonskega« projekta.

European Eyes on Japan je namenjen temu, da bodo Japonci bolje spoznali sami sebe. In seveda tudi temu, da bodo Evropejci bolje spoznali resničnost te dežele Daljnega Vzhoda.

Mikiko je do sedaj k projektu povabila že 50 evropskih umetnikov. Bojan Radovič je prvi med njimi, ki prihaja iz Slovenije.

Septembra letos bo izšla knjiga. Pravzaprav bosta izšli dve knjigi, saj poleg Radoviča v letošnjem projektu sodeluje še Portugalec Jose Pedro Cortes. Oktobra se bo odprla razstava na Portugalskem, novembra pa še v Mariboru. Sledilo bo nekaj razstav po Evropi, na koncu pa bo seveda postavljena tudi na Japonskem, in ko se bo to zgodilo, bo Radovič ponovno odpotoval. Imel bo predavanje in prezentacijo svojih fotografij.

Medtem ko se je doma ukvarjal z gradivom, se je odločil, da tudi sam nekaj izda. Izdelal je nizkonakladno “zin” publikacijo, ki jo je poimenoval Marumage. Zin je narejen v samo 90 oštevilčenih izvodih in vključuje portrete 48 Japonk v tradicionalnih oblačilih in frizurah. „Za izdajo sem se odločil povsem nenačrtovano, ob urejanju gradiva in rešitev za tako izvedbo se je ponudila kar sama,“ pravi Bojan.

Marumage je vrsta frizure, ki so jo vsakodnevno lahko nosile samo poročene ženske. V mestu Himi poteka festival, ki temelji na navadi iz nekdanjih časov, ko so si gejše za en dan lahko nadele »marumage« frizure in se v templju pomolile k srečni poroki. Danes gre za turistično znamenitost. Ženske so oblečene v tradicionalna japonska oblačila in seveda nosijo omenjene frizuro.

„Idejo o tem, da bi naredil te fotografije, sem dobil že pred mojim odhodom, ker sem podatke o prireditvi našel na internetu. Ob prihodu v Himi smo takoj organizirali sestanke, da bi pridobili dovoljenja za fotografiranje portretov udeleženk.“

Radovič je v okviru projekta spoznal nekaj izrednih ljudi. Organizatorji so mu priskrbeli asistenta – svobodnega fotografa Kagioka Ryusuka – ki ga je iz Tokya pripeljal do končne lokacije, kjer je delal. Kagioke ga je spoznal z lokalnim prebivalstvom in mu pomagal navezati stike. Predvsem je bil pomemben pri realizaciji projekta Marumage, saj je organiziral sestanke na turističnem zavodu in občini. Radoviču je pomagala tudi ekipa zavoda Himming, „ki je bila fantastična in v veliko pomoč z nasveti in podatki. Predvsem Junko Suzuki, Orie Takano in Naka Satoshi.“

„Zavod Himming je bil zame res odlična izhodiščna točka v mestu Himi. Gre za neke vrsto komuno in kolikor sem razumel, je delovanje zavoda vezano predvsem na obujanje tradicionalnih japonskih vrednot, navad, kulture in umetnosti itd. Tam sem imel brezplačen WIFI (kar na Japonskem ni ravno običajna zadeva), dobil sem napotke o stvareh, ki sem jih potreboval, skupaj smo hodili na kosila in se družili ob večerih. Všeč mi je bilo sproščeno druženje z ljudmi različnih generacij in izobrazbe. Vsi so bili zelo prijazni in so želeli pomagati. Junko je bila umetnica na rezidenci v zavodu, Orie je direktorica zavoda in je pomagala pri projektu Marumage, Naka pa je uredil zadeve, za katere se je na prvi pogled zdelo, da se jih nikoli ne bo dalo urediti.“

Za Radoviča je izkušnja tudi z organizacijske plati „za naše razmere prav neverjetna.“ Organizator je namreč poskrbel za vse stroške, ki jih je imel. „Bival sem v hotelih, poskrbeli so za vse transportne in tehnične stroške ter dnevnice. Poleg vsega so plačali še honorar za opravljeno delo. Prav tako so seveda predvidena tudi sredstva za produkcijo razstave.“

Projekt se zdi Radoviču pomemben zaradi krepitve medkulturnega sodelovanja in izmenjav. Še večji pomen ima po njegovem za Japonce, saj bodo ustvarili izredno zbirko umetniških del, ki bo zaživela prek knjig in na razstavah po vsem svetu. „Japonska se bo predstavila Evropi – preko pogleda evropskih umetnikov. Projekt je dolgoročen in bo navsezadnje verjetno zajemal obdobje zadnjih dvajsetih let, zato bo imel dodatno težo.“

In kako prek zadnje izkušnje gleda na domačo sceno? „Moja refleksija? Ne vem, ne bi rad ponovno samo kritiziral, ker sem po tem že precej poznan, pa tudi vse skupaj zveni že precej banalno. Z veseljem bi več naredil doma, postavlja pa se vprašanje smisla. Lokalno na nek način zavidam ljudem z energijo in uspehom, kot je na primer Anton Podbevšek Teater in Matjaž Berger (in se istočasno sprašujem, koliko časa še). Kar mogoče pogrešam, je več sodelovanja na različnih področjih umetnosti. Vsak vidi samo sebe. Delujemo preveč »popredalčkano«. Vsi preveč pričakujemo od države, da bi morala poskrbeti za vsak projekt, ki si ga kdo zamisli. Istočasno pa pri državi pogrešam strategijo, za katero bi stala odgovorna oseba. Še tisto malo denarja, ki je namenjen umetnosti, se tako porazgubi. Za kaj več pa bi verjetno potrebovali cel članek …“

POVEZAVE:

Zavod EU-Japan Fest

Fotografi, ki so že delali projekt

Radovičev Zin Marumage

 

 

 

 

 

Oznake: ,

Rubrika: IZPOSTAVLJENO, KultUm

Komentiranje je zaključeno.