KOPALIŠČA V NOVEM MESTU: VODA ČISTEJŠA, KOPALIŠČA PA NI

| 03/07/2012

Zadnje analize onesnaženosti kažejo, da je reka Krka čedalje čistejša in bi lahko bila primerna tudi za kopanje. A resnih in oprijemljivih načrtov, da bi Novo mesto ponovno dobilo svoje rečno kopališče, ni in ni.

V teh vročih dneh kopališča po Sloveniji kar pokajo od ohladitve željnih kopalcev. Žal ne tudi v Novem mestu. Najbližja urejena kopališča so v Straži in Žužemberku, veliko Novomeščanov pa se odpravi tudi na Kolpo. Glede na finančne stiske, v kateri so se znašli ljudje, stiske, zaradi katere je včasih tudi nekaj listrov bencina lahko previsok strošek, je skrajni čas, da življenje na Krki ponovno obudimo.

Na žalost lokalna politika o tem ne razmišlja (več) kaj dosti. Prvi mož novomeškega turizma Ivo Kuljaj razlaga:„Doslej kakšnih konkretnih načrtov kopališč na okljuku reke Krke, vsaj da bi jaz vedel zanje, ni bilo. Razlog je verjetno en sam: onesnažena voda, dodaten moteč faktor pa so še plavajoči produkti cvetenja alg. Vendar se stanje sedaj popravlja, kar pomeni, da postaja razmišljanje o vzpostavitvi kopališča ali več njih vedno bolj aktualno.“ Kuljaj, sicer direktor Zavoda za turizem Novo mesto, dodaja: „Ovir razen običajnih birokratskih zapletov in pomanjkanja denarja sam ne vidim. Je pa birokracija lahko huda reč.“ Zavod za turizem je pred leti pripravil posvet z naslovom: „Kdaj bo možno kopanje vzdolž celotnega vodotoka reke Krke?“ Sklep posveta je bil, da je kopanje spričo kemične in fizikalne onesnaženosti dopustno, “čeprav bo potrebno še veliko postoriti pri neizčiščenih izpustih različnih odplak v Krko, kjer so bile posebej izpostavljene posamezne občine,” še pojasnjuje Ivo Kuljaj.

MOŽNE SO ŠTEVILNE LOKACIJE

In kje bi kopališča lahko bila? Igor Merlin iz občinske uprave Mestne občine Novo mesto je pojasnil, da kopališča obravnava občinski prostorski načrt. „Kopališča s pripadajočimi stavbami in objekti so v OPN prikazana na naslednjih lokacijah: Brod/Irča vas, Bršljin/iztek Medičeve ulice ob izlivu Bršljinskega potoka, več lokacij ob mestnem jedru Novega mesta (Portoval, Loka, pod Bregom, Kandija, pod Frančiškani), v Mačkovcu pri jezu, ter v Šempetru, na Otočcu ter na Strugi. Poleg teh lokacij so v OPN opredeljene tudi nekatere lokacije (površine za šport in rekreacijo oziroma parke), na katerih je možno urejati površine, ki uradno niso kopališča.”

REKA KRKA JE PRIMERNA ZA KOPANJE

Da je voda čedalje čistejša, pojasnjujejo tudi na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO): Mag. Mojca Dobnika Tehovnik pravi: „Na Krki spremljamo ekološko in kemijsko stanje in sicer na treh merilnih mestih (Srebrniče, Otočec in Krška Vas). Stanje namreč ocenjujemo na t.i. vodnih telesih – to so administrativno določeni odseki, ki naj bi glede na obremenitve in naravne značilnosti imeli podobno stanje. Najbližja točka Novemu mestu je torej Otočec, to je merilno mesto, ki spada v vodno telo Krka Soteska – Otočec.“

“V letih 2008 in 2009 je bilo na tem odseku slabo kemijsko stanje, vendar je šlo očitno za začasno onesnaženje, saj v letih 2010 in 2011 Krka ni bila več onesnažena. Na ostalih vodnih telesih je bilo kemijsko stanje vseskozi dobro, enako velja za zadnje podatke. Ekološko stanje je na vseh vodnih telesih Krke vseskozi dobro. Inštitut za varovanje zdravja je izdelal oceno tveganja za zdravje kopalcev. Ocenili so, da so koncentracije nevarnih snovi (TBT) v kopalnih vodah tako nizke, da ne ogrožajo varnosti kopanja na naravnih kopališčih in kopalnih območjih.”

„Krka na odseku od Soteske do Otočca po zadnjih podatkih izpolnjuje merila za dobro stanje, ki so določena v Uredbi o stanju površinskih voda. Biološki indikatorji kažejo, da ni prekomerno obremenjena z organsko maso, niti s hranili. Tudi kemijski parametri (prednostne in prednostno nevarne snovi ter posebna onesnaževala) izpolnjujejo okoljske standarde za dobro kemijsko stanje, to pomeni, da ne presegajo maksimalnih dovoljenih koncentracij niti ne presegajo mejne vrednosti za letno povprečje,“ zaključuje Mag. Mojca Dobnikar Tehovnik.

NEKOČ SMO IMELI NOVOMEŠKO RIVIERO

In da ne bo pomote: Novo mesto je bilo nekoč tako rekoč kopališko mesto. Pred nekaj leti je o tem v reviji Park že pisal Marijan Dović, ki se je pri tem naslonil na knjigo Majde Pungerčar V objemu Krkinih voda:

„Kopanje na Krki, sploh pa v centru mesta, ima dolgo zgodovino (…) Novo mesto je v večjem delu 19. in 20. stoletja živelo intenzivno življenje kopališkega mesta. (…) Nekdanje razsežnosti kopanja v Novem mestu si danes težko predstavljamo. Uradna kopališča, ki so se vrstila na dveh lokacijah – najprej na severni strani mesta pod današnjo sodnijo, potem pa na Loki (nekoliko niže od železniškega mosta), so v resnici opravljala predvsem javno-moralno funkcijo: oblasti so si prizadevale poletno kopanje meščanov lokacijsko omejiti in utiriti v okvire spodobnosti in varnosti; pogosto je bilo kopanje drugod prepovedano. V nadzorovanih kopališčih pač ni moglo priti do pohujšanja (nekaj časa so veljale celo ločene ure kopanja za moške in ženske kopalce), ljudje pa so tja prihajali v pravem kopalnem perilu, ne pa kar v spodnjicah, kot se je dogajalo na »črnih« kopališčih.

Toda v resnici so se meščani poleti kopali množično in praktično povsod: od Broda do Mačkovca, v centru pa predvsem pri obeh jezovih (ob mestnih mlinih); kopali so se frančiškanski fratri in trgovci, vojaki in dijaki; kopalci so se združevali v športne, veslaške, prijateljske, najbrž tudi pivske združbe … Skratka, poleti je zaživela prava novomeška riviera. Nekako do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je iz različnih razlogov, gotovo tudi zaradi rastočega onesnaževanja, intenzivnost življenja meščanov z reko usahnila; kopalci v centru so postali redkejši, kopališča, čolnarne in drugi objekti so se počasi podrli.”

Dović je v svojem članku v Parku celo zasnoval idejno zasnovo dveh mestnih kopališč: “Pa vendar je danes slišati vse več glasov o obuditvi kopanja v Krki. Da bi prepričali kopalce, jim je poleg primerno čiste vode treba ponuditi predvsem primeren kontekst, družabno in urbano zgodbo, v kateri se lahko najdejo, prostor, kjer se bodo dobro počutili. Ker smo tradicionalisti, bomo lokacije za mestna kopališča seveda iskali na historično preverjenih mestih. In sicer si lahko takoj zamislimo dva vzporedna koncepta: severnega, recimo mu »apolinični«, in južnega, ki bo, kajpada, »dionizični«. Na jugu – kje drugje kot na Loki, ki ima zdaj še odlično infrastrukturno povezavo čez reko – bi lahko razvili pravi turistično-kopališki kompleks z vsemi pop-kult elementi: tu bi se razkazovali novi modeli kopalk, hupali bi kabrioleti, zvečer pa promenada, živa glasba itd. Na severni strani – sicer ne pri nekoč priljubljenem Seidlovem mlinu, kjer trenutno sramotne in nezakonite prepreke zasebnikov preprečujejo vsakršen dostop do reke, pač pa na območju novega Evroparka in ragovloškega mosta – pa bi lahko z minimalnimi posegi (mikrourbana oprema, lesene konstrukcije/pomoli za vstop v vodo) razvili vrhunski mestni kopalni park mirnega tipa.“

KAJ ČAKAMO?

Skratka, tradicijo bogatega „kopališkega“ življenja v Novem mestu imamo. Voda je spet primerna za kopanje. Lokacije so opredeljene. Imamo celo zelo smiseln predlog o tem, kako bi kopališča zasnovali. Očitno manjka le volje, bodisi politične bodisi družbeno civilne ali pa celo zasebne. Kdo bo zbral pogum in spet vrnil življenje na reko Krko?

(fotografija je iz knjige Majde Pungerčar V objemu Krkinih voda)

 

Oznake: , ,

Rubrika: Zgodbe

Komentiranje je zaključeno.