PISMO PROTESTNIKOM: K OSMIM SKUPNIM TOČKAM VSESLOVENSKE VSTAJE

| 10/12/2012

Verjamem, da je konstruktivna kritika zaželena, zato naj moje pisanje protestniki ne razumejo kot napad na obstoječe ideje protesta ampak kot doprinos k izboljšanju. Točk ki so jih podali kot temeljne zahteve in predstavili v obvestilu za javnost se bom lotil iz spodaj navzgor, pred tem pa podal generalno kritiko in idejo, rešitve:

Super je, da so ideje oblikovane. Super je, da uporniki začenjajo prevzemat idejno pobudo. In super je, da upor ostaja v domeni ljudstva in ne posamezne politične opcije.

Ni pa super, da imamo vnovič opravit z željami in zgolj načelnimi cilji, brez konkretnih predlogov. Na tej točki smo namreč že bili naplahtani in današnji ljudski revolt je posledica tega. Le poglejmo, kaj so stranke napisale v svoje programe in kaj danes izvajajo. Več kot polovico zgoraj zapisanih idej se da ravno tako umestit v programe novih ali pa starih nosilcev političnih odločitev. In vprašanje, ki se pojavi je jasno: zakaj bi bilo tokrat drugače? OK je to, da si želimo boljše in pravične in pravične pogoje za življenje in ustvarjanje. Ni pa dovolj to zgolj zahtevat, večkrat celo s populističnimi zahtevami in nerealnimi željami.

Če površno pogledamo kako in zakaj je prišlo do gospodarske krize, ki jo veliko ljudi opredeljuje že kot krizo vrednot ugotovimo zanimive reči. Gre za zgrešeno percepcijo vloge države, pomena pravne države, oblasti in ekonomske politike.

Če privzamemo, da je morala zgolj subjektivna ocena, ki temelji na presoji posameznika o tem, kako se bo okolica odzvala oziroma ovrednotila njegova dejanja (to morala dejansko je) ugotovimo, da se v Sloveniji splača ravnati nemoralno, ker okolica (sodstvo, politika, družba) ne diskreditira in izloči nemoralnežev. Pri sodstvu in oblasti gre verjetno za cehovsko (stanovsko) podporo, pri ljudstvu pa verjetno za apatijo in pomanjkanje odgovornosti. Kršitelji moralnih načel in vrednot torej pri nas niso kaznovani za svoja ravnanja. Niso družbeno obsojeni in izločeni. (Gre za neformalna načela in pravil)

Kot druga težava se pojavi v človeški naravi. Ta pravi, da se posameznik za kršitev formalnih načel in pravil (predpisov in zakonov) odloči glede na tri parametre. 1) Kolikšna je verjetnost, da me dobijo, če bom kršil. 2) Koliko koristi imam od tega če bom kršil. 3) Kako močno bom nasankal, če me dobijo, če bom kršil. V našem okolju, kjer, kot sem opisal zgoraj, ni nihče obsojen in izločen na družbeni ravni zaradi kršenja neformalnih pravil in vrednot, je ta drugi vidik formalnega kršenja toliko bolj usoden. Gre namreč za to da: 1) Verjamem in »vem«, da je verjetnost da me bodo dobili, ko bom kršil majhna, ker zakonski okvir dopušča izmikanje, pri tem pa močno štejejo poznanstva, veze, verjetno celo podkupnine. 2) Imam od kršenja formalnih predpisov in zakonov neko korist ki močno presega kazen, če me dobijo, pri čemer tveganje ostaja minorno v kolikor imam prave zveze na pravih mestih in se bom zaradi tega, če te veze imam vselej varno (in razumno!) odločil za kršenje, ker me tako ali tako ne bodo dobili (takšnih v Sloveniji ni malo!) 3) Tudi če me bodo dobili bom dobil smešno kazen, ki niti približno ne ustreza protipravnemu okoriščenju in možnosti, da me dobijo pri kršenju zakona. V Sloveniji se je torej racionalno odločat za kriminal, če imaš veze in poznanstva – pokritje.

Težava je torej v tem da 1) kršenja neformalnih pravil in načel družba ne obsodi in posledično ne pride do kazni in izločitve oziroma očiščenja družbe – “semena od plevela” (razlog gre iskati v podpori “našim” in nasprotovanje “njihovim” – v selektivni kritičnosti, ali pa podpori predstavnikov iste ideološke miselnosti) Drugi del težave je v tem 2) da pravni okvir delovanja družbe (ustroj) ne sankcionira kršiteljev formalnih pravil, zakonov, predpisov, s tem pa to kršenje spodbuja, ker se posamezniku to splača.

Iz tega sledi, da smo za razkroj vrednot, etičnih in moralnih standardov krivi mi kot družba, ker takšnih ljudi ne obsodimo in izločimo tako kot smo posledično odgovorni za razkroj pravne države. Kriva je naša odgovornost in občutek za pravičnost in poštenje ter doslednost pri tem. Vselej podpiramo naše (zaradi ideologije, interesa, pripadnosti) s tem pa tlakujemo pot v razgradnjo pravne države ter etičnih in moralnih standardov.

Še naslednje naj dodam: Slovenci se pogosto zavestno odločimo za kršenje zakona. Ko gre za nacionalni interes vselej povozimo na primer konkurenčno pravo in tujcem preprečimo prevzem naših podjetij čeprav delujejo točno po našem zakonu (primer: NLB – KBC, Mercator – Agrokor, Union – Interbrew, Postojnska jama itd., itd.). Prav tako se upremo lastnemu zakonu, ko je potrebno poplačat sodno zmoto izbrisanim – da gre za narodne izdajalce smo govorili in s tem pohodili osnovne človekove pravice. …mislim. OK je to, da nas kaj moti. Ni pa OK da se dvigamo nad zakon zato, da bi odločili kot je pravilno, da bi zadostili višjim normam pravice. S tem rušimo sebe in razkrajamo pravno državo z legitimno podporo ljudstva. Povprečnemu poslancu je recimo normalno, da mnenja računskega sodišča ni potrebno upoštevat. Državnim elektro podjetjem je normalno, da jim ni potrebno vrniti lastnim državljanom nakradenega denarja, ko jim tako naloži UVK. Potrebna je bila civilna pobuda, da je prisilila državna podjetja k upoštevanju pravice državljanov. Večini Slovencev sploh ni sporno davčno izogibanje, ne-izdajanje računov, ali pa preskakovanje vrst v javnih ustanovah na podlagi vez in poznanstev. Prav ta poznanstva in veze pa nas motijo na višjih ravneh. Pri drugih – ne pri nas samih. Vse to in še kaj povzroča razkroj pravne države, etičnih in moralnih standardov, pa še česa.

Danes se zaradi nedojemanja resničnega izvora težav zatekamo k radikalnosti, pogromu, obračunavanju vseh z vsemi. K policijski državi. Postajamo zagrenjeni rešitev pa iščemo v napačni smeri. Povejmo naglas: s svojimi dejanji in ideološkimi spori znotraj strokovnih vprašanj smo sami sesuli sistem ali pa to vsaj omogočili in podprli, danes pa nas vse to moti. Vsak bo moral tudi sam s seboj kaj razčistit (vključno z menoj, ki to pridigam).

Če se preko tega spustim na gospodarstvo, ki odločilno vpliva na socialni položaj slehernika v družbi ugotovim, da se v gospodarstvu prav tako lotevamo na napačen način. Gradimo sistem, osnovan na željah, načelnih ciljih, naslonjen na integriteto posameznika, njegovo moralo in solidarnostni čut. To nas pokopava. To, da gradimo sistem nagnjen k zlorabam, ker si želimo, da bi deloval solidarno. Sam trdim, da ni prava pot, da v sistem vgradimo rigorozne instrumente obračunavanja s kršitelji, zlikovci, ampak da zgradimo sistem, ki tega ne bo dopuščal in spodbujal in omogočal čim manj. Obračunavanje nas, ko pravim, vodi v zagrenjeno, obračunljivo in osiromašeno družbo ter policijsko državo, ki bo prepovedovala in zapovedovala več kot dovoljevala. Zgradili bomo nov sistem nepravičnosti in izgubljenih oziroma zatrtih možnosti in priložnosti.

Solidarnost je ena ključnih vrednot družbe. Takoj za učinkovitostjo. Ker zgolj z resursi lahko solidariziramo se moramo posvetit učinkovitosti pridobivanja/izkoriščanja resursov in ne učinkovitosti prerazdeljevanja. Določiti moramo delež za katerega se strinjamo, da ga je prav razdelit med prikrajšane, manj premožne. Ne moremo pa vsem zagotavljat vsega kar lahko potrebujejo. Njihova potreba (se opravičujem za krutost razmišljanja, ampak tako je) namreč ne odraža zmožnosti ostalih, da to lahko dajo. Zato mislim, da je potrebno določiti delež, ki ga lahko odrežemo v te namene. Zagotovo si lahko in moramo privoščit družbo, ki ne bo nikogar pustila lačnega, premraženega ali pa bolnega brez zdravstvene oskrbe. O tem ni dvoma. Kar zadeva nadaljnje vloge države pri tem pa je precej bolj kritično (ker gre za zgrešen pristop k motivaciji in spodbudam). Tako kot vsaka družina načrtuje svoj proračun mora tako storit tudi družba in jasno povedat kolikšen delež BDP (torej vsega kar ustvarimo v državi) in kolikšen delež proračuna (skupnih sredstev) lahko razdelimo za kakšne namene.

Če nadaljujem s socialo v okviru gospodarstva:

Precej moralno dejanje (*morala je zgoraj opredeljene kot subjektivna ocena posameznika, ki sloni na tem kako bo okolica ovrednotila posameznikovo dejanje) je recimo progresivno (nad-proporcionalno) obdavčit najvišje zaslužke posameznikov. OK. Ampak kaj smo s tem dosegli? Zgolj to, da se na primer Igorju Akrapoviču v Sloveniji splača zaposlit kleparje in varilce, ker so pri nas najnižji dohodki stimulirani s tem, da so obdavčeni najnižje – so subvencionirani. Razvojnike in inženirje bo Akrapovič (tako kot to dela) zaposlil ali najel v tujini. Zato ker pri nas nad-proporcionalno obdavčujemo najvišje plače, ki jih prejema tak kader – jih destimuliramo. Želimo si dobrih plač, a prav te odganjamo z nestimulativno politiko na tem področju. Priznajmo si: mi smo dežela, ki stimulira slabe zaslužke in zatira dobre, ki spodbuja nizko cenjena delovna mesta in zatira visoko cenjena.

Dalje. Če pogledam še eno moralno odločitev: po Jazbinškovem zakonu smo razdelili družbena stanovanja. Ne vladna. Ne sindikalna. Ne občinska. Naša jim recimo! Moralno se je zdelo za eno-letno plačo ponuditi odkup teh stanovanj njihovim uporabnikom – stanovalcem. Na ta način smo ne le uničili trg najemniških stanovanj in dvignili ceno najemniških stanovanj pri nas v sam svetovni vrh (v Evropi je Slovenija država z enim najvišjih deležev lastniških stanovanj in ena držav z najmanjšim deležem najemniških stanovanj. Iz elementarne ekonomske znanosti pa sledi, da (pre)majhna ponudba stanovanj pomeni (pre)visoko ceno. S to razdelitvijo stanovanj smo prikrajšali vse, ki se do takrat še niso rodili in vse, ki teh stanovanj niso dobili – čeprav so bila tudi njihova. Z moralnim odločanjem smo torej sesuli trg, dvignili cene stanovanj v nebo, s socialnim delovanjem na tem področju pa onemogočili mlade, ki se do takrat še niso rodili.

Prav tako moralno je bilo razdeliti gospodarstvo državljanom, ker so ga ti gradili. Kdor se je rodil minuto po izdaji certifikatov ni od tega dobil nič – samo osiromašeno državo, polno certifikatskih tajkunov in zaradi njih zadolženih podjetij. Posledica tega je ponovna nacionalizacija preko NLB, ker vse to dobiva (državna) banka nazaj zaradi prezadolženosti. Nič nismo naredili s tem. Samo uničevali smo.

Normalno namreč je, da obstoječa generacija naslednji kaj pusti. Tako je v socializmu, kapitalizmu, monarhiji… Pri nas smo vse pojedli, vse popili, vse si razdelili. Kdor se je rodil minuto po tem, je najbolj oropan. Njemu ta solidarna in moralna družba ni pustila drugega kot ruševine in dolgove.

Če pogledam nacionalno gospodarstvo… Da je bil nacionalni interes poligon za posamezne dobičkarje in interesne združbe, ki jim je v jadra pihal narod s polno sapo ne rabim posebno opredeljevat. Ampak ta logika je še vedno živa med nami. Prejšnji mesec nismo želeli prodat Ljubjanskih mlekarn Lactalisu. Zakaj? Zato ker interesni lobiji dobro vedo, da lahko Lactalis dobi mleko ceneje kot od naših kmetov in ga posledično prodaja ceneje. Torej: lobi kmetijske proizvodnje je želel zaščitit visoke cene odkupa mleka in ne nizke cene za končnega kupca. Je to pravi nacionalni interes? Lobiji in razne klike jahajo na naših interesih in pri tem uporabljajo učinkovito propagando.

Pustimo za hip neoliberalno doktrino ob robu in dalje razmišljajmo logično:

Protestniki pri nas skandirajo: “ne bomo plačali bankirjem njihove krize”. Ljudje božji! To je naša kriza! Ali pa:”davkoplačevalskega denarja za reševanje državnih podjetij ne damo in tudi tujcem jih ne damo”. – to ni resno. Od kje pa naj dobimo denar za reševanje? Ob tem pa ne gre zanemarit, da so banke zadolžene zaradi nacionalnega interesa, ki smo ga zahtevali sami. To je bilo tako, da si je nekdo v Laškem izmislil Ivico Todoriča iz Agrokorja, ga nagovoril naj odda prevzemno ponudbo za nakup Mercatorja, za tem pa nam začel predavat o nacionalnem interesu. Vključil je še medije in zgodba je v javnosti uspela. NLB je Laškemu (Bošku Šrotu!) reprogramirala dolgove, mi pa smo dokapitalizirali NLB. Tako to gre. In ko bi si kdorkoli izračunal kaj in koliko dobi od državnih podjetij in koliko ga stanejo bo hitro ugotovil, da je to samo strošek. Kaj ima trgovka v Mercatorju od tega, da je kot državljanka solastnica NLB. Kredita ne dobi, dokapitalizacijo banki pa plača. Državna podjetja in njihovi upravitelji ta podjetja izčrpavajo, posle teh podjetij pa oddajajo samo svojim prijateljem.

Da ne dolgovezim:

Kdo je lastnik sploh ni pomembno. Načeloma je celo boljše, da to ni država, ker se sicer dogaja, da je država igralec na trgu in pisec zakona, tako kot sodnik. Korupcija in klientelizem izhaja od tod. Kot drugo: lastnik, ki ima plasiran kapital v neko podjetje bo dneve in noči nemiren in togoten, ko podjetju ne bo šlo dobro in bo zadevo reševal aktivno (odgovoren bo!), država pa tega ne stori. Ključna razlika je v tveganju in odgovornosti. Državni birokrat je lahko odgovoren do državnega podjetja tako kot lastnik tega podjetja (pri našem sistemu odgovornost sicer nima posebne teže). Razlika pa je v tveganju. Lastnik podjetja tvega s svojim vložkom in iz tod veje njegova odgovornost in učinkovitost vodenja medtem ko te komponente pri upravitelju državnega podjetja ni. Tu je naša težava, ker tega ne razumemo. Prav tako je zmotno prepričanje, da naj država izloči igralce na trgu in to opravlja sama (Marx je trdil, da je marža trgovca dokaz o izkoriščanju delavstva in da naj bo trgovec izločen zaradi tega ker to kaže na izkoriščanje delavca), ker da bo tako ceneje. Premija trgovcev izhaja iz tveganja, ki ga nosijo. Če bo to tveganje prevzela država bo nosila tudi izgube. In glede na razliko med odgovornostjo in tveganjem se ne bo izšlo ker uradnik države samo “odgovarja” in ne tvega. Državni posegi niso vir rešitev ampak vir težav.

Ko govorimo o regulaciji, reguliranih cenah in prostem trgu… Država si ne more privoščit umetno vzdrževat določene cene nizko, zato da bi se kaj splačalo. Gre za napačne spodbude trgu, da se razvije v napačno – nevzdržno smer. Recimo: ugotovimo, da je proizvodnja koruze pri nas predraga in se ne splača. Zato k vsakemu kilogramu koruze država kmetu navrže še npr. 30% cene. Na ta način se zgodi, da se precej državljanov usmeri v proizvodnjo in/ali porabo tistega kar je nevzdržno, za državo pa drago. Subvencija cene pomeni, da se družba ne bo prestrukturirala, ker se ni potrebno, ker se navidezno še vedno vse splača. Strošek države pa prebije vse meje. Prav tako je ključna vloga prostega trga. Gre za učinkovitost alokacije. Prosti trg omogoči, da posameznik plasira svoj zaslužek (denar) tja kjer zanj dobi največ. Ključna je samo asimetrija informacij, ki lahko učinkovitost naruši. Če se to naruši (npr z umetno ceno) potem učinkovitost ni več maksimalna in kupec za svoj vložek ne dobi največ kolikor bi lahko. Torej. Država naj subvencionira ljudi s socialnim transferjem in ne s cenami na trgu. Ključno je tudi uničenje monopolov. Predvsem državnih. Ker, kaj pa imamo od državnih elektro podjetij, ki nas okradejo, potem pa nočejo vrniti niti po sodbi sodišča. Kaj nam pomagajo državna energetska podjetja, glede na to, da imamo najdražje energente. Pred štirimi meseci so npr. vsa začela zaračunavat omrežnino in podražila plin za 41%. Državna podjetja zasledujejo samo zaslužek pri tem pa izkoriščajo svoj monopolni položaj in naš zgrešen občutek za obči interes

Generalno:

Vztrajamo v sistemu, kjer volk čuva ovce. To je edini sistem, ki nam je blizu, ki ga poznamo. Ker nam ta volk vsako noč poje kako ovco ga pretepamo, kaznujemo na vse mogoče načine ipd.. Naš boj z volkom ne daje rezultatov. Nam ga pa le uspe kdaj pa kdaj pretepst. In nad tem se naslajamo. (Zato postajamo zagrenjeni in policijska država.) Ampak problem je, da družina strada, ker je volk pojedel preveč. Takšne kraje ne zmoremo. Zato volka kaznujemo še bolj. – Tako zgleda naš sistem. Navajeni smo volka za čuvaja, ker je le tako močan da odžene druge, ki bi nam eventuelno kradli ovce. Ne pomislimo pa, da volk za čuvanje ovc ni primeren. Tako kot ne pomislimo, da fiktivni upravitelji državnih podjetij niso primerni za vodenje podjetij, ker se okoriščajo.

V tej državi bo resnico in učinkovitost možno uzreti le, če se bo končno enkrat začelo zadeve tehtati, evaluirat in presojat po splošnih kriterijih družb sveta, koder se ne gradi na lažeh, urbanih in drugih mitih, mitomaniji in mitologiji tej ali oni in se resnice ne pači zavoljo ideološke zaslepljenosti, juriša. Več odgovorov kot nam jih dajo ideološki spisi bomo našli v logiki, stoki, razumu in dokazovanju in opredeljevanju tega. Na principu vzrok – posledica. Občutkovno in sentimentalno odločanje nas ne bo rešilo niti sovraštvo ali nostalgija.

*To kar je za nekatere neloiberalizem (gre pač za psovko) je objektivno gledano državna vloga v gospodarstvu, naslonjenem na družbeno dogmo o nacionalnem interesu, tudi prepletenost države s korupcijo, ki ima vzrok v državni moči in upravljanju. Vsi, ampak vsi klasični liberalci postavljajo pravno državo na prvo mesto (ker ekonomija seveda ne deluje v vakuumu), prav tako pa so vsi proti državi v podjetjih – to je največja težava. Zato težko govorimo o neoliberalizmu v Sloveniji – gre za čisto podtikanje in ideološko ujetost pretekli sistem, ki ga nekateri skušajo posadit na nastavke novega sistema. Problem je v mentaliteti. In sedanja družbena nestrinjanja so zapoznela tranzicijska reakcija. Spremenili smo sistem, ne pa razmišljanja in to je eksplodiralo. Delovanje skladno z načeli prejšnjega sistema v novem.

Potrebujemo novo paradigmo, osnovano na logiki in razumu ter preverljivih in jasno določljivih tezah in argumentih. Ne osnovane na mitu in čutnosti. Zgolj menjava vodstva za izvajanje obstoječe paradigme ne bo rešila nič. Pod peticijo, ki bo zahtevala zgolj zamenjavo vodstva lahko pripišemo: »nasvidenje v prihodnji krizi in vojni«.

NAŠA KLJUČNA TEŽAVA NI V TEM DA PREMALO ALI PA NEDOSLEDNO KAZNUJEMO. TEŽAVA JE V TEM, DA IMAMO SISTEM, KI OMOGOČA VSE TO KAR NE BI SMEL.

TEŽAVO IMAMO V TEM, DA SI NOSTALGIČNO PRZADEVAMO IMPLEMENITRAT PRVINE PRETEKLIH SISTEMOV, KER MISLIMO, DA NA TA NAČIN ZASLEDUJEMO NEKOČ UČINKOVIT DRUŽBENI SISTEM IN SOLIDARNOST, V BISTVU PA ZGOLJ REDIMO KORUPCIJO IN IZKORIŠČANJE. ODLOČIMO SE: SOCIALIZEM ALI KAPITALIZEM. ENO V DRUGEM NE GRE.

TRPIMO POMANJKANJE VIZIJE, KREDIBILNOSTI IN STROKOVNEGA (NAMESTO ETIČNEGA) ODLOČANJA, KER VSELEJ NAGRAJUJEMO TISTE, KI NAM RAZLAGAJO TO KAR SI MI ŽELIMO SLIŠAT, ČEPRAV TEZE NIMAJO NIKAKRŠNIH RELANIH PODLAG.

 

Še kritika posameznih točk:

8. “Zahtevamo večji vpliv ljudi na to, kdo bo sedel v državnem zboru.” – OK, super. Povejmo samo še kako. Na kakšen način.

7. “Zahtevamo ustanovitev ustavne komisije, ki bo vključevala državljane in bo uveljavila potrebne spremembe slovenske ustave.” Že danes je možno, da na zahtevo 30.000 podpisnikov spreminjamo ustavo. Morda me skrbi le to, da lahko v ustavi z nestrokovnim pristopom ogrozimo mnogo več kot lahko popravimo. Mislim, da naša ustava ni težava, ampak to da je ne izvajamo. Že če bi upoštevali da smo »pravna država« in »da smo pred zakonom vsi enaki« bi zadoščalo.

6. “Zahtevamo, da bankirji prevzamejo odgovornost za svoje početje, zato ker ljudje ne bomo več plačevali napak, ki so jih storili drugi, ker so si hoteli napolniti lastne žepe.” – Niso bankirji krivi za nacionalni interes, ko je družba zahtevala slovensko gospodarstvo, politika pa preko bank to omogočila svojim prijateljem. Krivi smo si sami. Poleg tega pa govorimo o takšni vsoti denarja, ki je nima niti najbogatejši Slovenec. Govorimo o naši (državni) banki in ne bankirjevi. Znest se nad bankirjem pomeni znest se nad sabo. S tem si streljamo v koleno. S tem utemeljujem, da bomo v vsakem primeru sami plačali to zgrešeno politiko, ki smo jo zahtevali.

5. “Zahtevamo zaplembo nedokazano pridobljenega premoženja. Politična in gospodarska elita, ki je kadar koli upravljala z javnim denarjem, naj dokaže izvor svojega premoženja. Slovenija in njeno bogastvo ni last tajkunske ter politične elite, ampak je last državljanov in državljank. Sodni sistem naj ve, da ima pri preiskavah in obsodbi gospodarskega in tajkunskega kriminala podporo ljudstva.” Morda bi zadoščala revizija sodnih postopkov, sicer pa opozarjam, da je to populizem, ker krivci denarja večinoma nimajo več. Za primerjavo: najbogatejši Slovenec (Češko) ima 220 mio € zgolj pivovarna Laško pa je skozi okno pognalo skoraj 1.000 mio €. Tu denarja ne bomo dobili. Drži pa, da je te ljudi potrebno kaznovat. Predlagam zaporno kazen brez možnosti pogojnih olajšav. (p.s.: zakonsko je nemogoče določit dokazovanje izvora premoženja zgolj določenim. Če to vpišemo mora veljat za vse državljane.)

4. “Zahtevamo hitro in učinkovito sojenje vsem, ki so do svojega premoženja prišli na sporen način.” – Absolutno! To naj se zgodi prednostno!

3. “Zahtevamo radikalno reformo sodstva, zato ker hočemo pravno državo.” Dvomim da je rešitev v radikalizaciji. Povzročila bo le še več težav, krivic in pogroma. Poleg tega pa zahtevat radikalno reformo ne pove nič. Je govora o reviziji postopkov? O sodnikovi osebni in odškodninski in/ali osebni odgovornosti? O njegovem trajnem mandatu? Kakšna naj bi bila ta reforma razen tega da hočemo da naj bo “dobra”. Bojim se teh “dobrih” reform…

2. “Zahtevamo inštrument ljudske nezaupnice, zato ker ima po slovenski ustavi oblast v tej državi ljudstvo.” Sem ZA! Ampak opozarjam na to, da lahko to postane ista katastrofa kot referendumi sindikatov. Vodilna politična garnitura bo hitro padla pod 50% podpore. Ne nazadnje so le redke vlade čez ta prag. Bojim se zlorabe tega instituta v politične namene. OK, če bi imeli dve stranki (kot npr v ZDA). tam velja: si za naše ali za one? In podpora se deli fifti – fifti. Pri nas pa strank lahko tudi 20. In če bo vsaka dobila po 5% bomo vlado morali imet rušil jo bo lahko pa vsak. Se pa strinjam, da je tu nekaj potrebo ukrenit! (Mogoče bi lahko ljudska nezaupnica veljala za sodnike, tožilce, lokalno in državno oblast)

1. “Zahtevamo odstop politične elite. Desne in leve. V parlamentu in v vladi, v koaliciji in v opoziciji. Zahtevamo, da odidejo vsi, ki so izstopili iz koalicije naroda.” Tu bi zgolj dodal: odstopi naj celoten parlament (državna politika), vsi kritični župani in njihovi mestni sveti (lokalna politika) in sodstvo ter tožilstvo

 

 

Boris Meglič

 

Rubrika: Vaši prispevki

Komentiranje je zaključeno.