GRAFIT, KI NAS MORA ZDRUŽITI, NE PA LOČITI

| 02/02/2013

SONY DSCKo sem zagledal ta napis, so me spreleteli različni občutki. Kot veste, sem kristjan – v tem napisu ogrožena vrsta. Ne, nisem prestrašen. Nisem niti jezen. Sem žalosten, malo zmeden, morda celo potrt. Vem, da je že kar nekaj obsodb letelo na ta napis. Tako je tudi prav! Saj ni važno, na koga je takšen ali podoben napis naslovljen. Takšne grožnje in pozivanje na nasilje preprosto ni sprejemljivo in konec!

Vendar bolj kot ta sam napis me navdaja žalost zaradi stanja duha v naši lepi deželi. Slovenija je moja edina domovina. Prebivalci te dežele so moji someščani, sodržavljani in soustvarjalci naše družbe. In nihče (tudi tisti, ki nima državljanstva) ni pri tem izjema. Skrajnosti, ki se pojavljajo, so odraz splošnega stanja, ki pa se še nekoliko bolj izostrijo v skrajnost.

Takšni in podobni napisi me ne presenečajo. Že dolgo tega nazaj smo se prebivalci Slovenije nehali poslušati. Govorili smo vsak svoje. Ponavljali smo mantre, liturgije … skratka leve in desne opije za ljudstvo. Poslušal pa ni nihče. Vsakdo je verjel svojim in le redki so bili dovolj predrzni, da so pomislili, da morda imajo oni drugi kaj pametnega za povedati. In tako smo šli vsakdo svojo pot.

Toni Mrvič, avtor članka, je kristjan, ki poslanstvo pastorja opravlja v Kočevju.

Čudovito je bilo sedeti sicer na istem vlaku, vendar s svojimi v vagonu, kjer smo prepričevali prepričane, one druge z drugega vagona pa smo imeli za malo neumne, včasih celo za hudobne in na trenutke za sovražne. Medtem ko je vlak peljal svojo pot, pa so oni drugi v očeh teh iz tega vagona postajali čedalje manj neumni, bolj hudobni, nevarni, predvsem pa sovražni. Takšno stanje pa samo po sebi kliče po sovražnem govoru!

Medtem pa se naš skupni vlak bliža svoji poslednji postaji. Ko oboji gledamo skozi okna svojega vagona, opažamo, da drevesa več niso polna sadja, da je sonce nekoliko otemnelo ter da nam siva oblačnost povezana z gosto meglo teži dušo in zastira pogled. Še zadnje velike table nas opozarjajo, da se vozimo v deželo z delavci brez pravic, z zmanjšano osebno svobodo, kjer mali človek že za manjši prekršek dobi njemu veliko kazen, veliki človek pa brez posledic tepta zakone in izkorišča ter pušča v bedi majhnega človeka.

Seveda z destinacijo nismo zadovoljni. Kdo je vozil ta vlak? Oni iz levega ali oni iz desnega vagona? Oboji po malo? Ne, ne eni in ne drugi. Pravzaprav so se kolovodje samo pretvarjali, da so iz levega ali desnega vagona. Vlak so vozila neka čudna bitja, ki jih imenujemo pohlep, egoizem, brezbrižnost do bližnjega, občutek nadmoči in nedotakljivosti. Verjetno je še kaj podobnega prevzelo krmilo našega skupnega vlaka. Toda ta čudna bitja niso ne leva in ne desna. Preprosto so univerzalna.

Kdo je tem bitjem dovolil, da upravljajo z našim skupnim vlakom? Nekdo bi rekel nihče, pač zgodilo se je. Drugi bi vprašali, če je res potrebno najti krivca. Nekdo bi nam zopet predlagal, naj se ne oziramo v preteklost, ampak naj rajši rešujemo, kar se rešiti da.

Osebno trdim, da smo za to stanje krivi vsi! Ko so ta čudna bitja prijela za krmilo, so najprej izrabila najšibkejše, ki niso ne levi in ne desni, pravzaprav sploh nismo bili sigurni, če so na našem vlaku. Prišli so iz onih revnih držav, da bi pri nas zaslužili kruh zase in za svoje družine. Pred našimi očmi so ostali brez plač, socialnega varstva, brez dostojanstva …

Takrat je večina levičarjev izgubila svoj humanizem in večina desničarjev svojo krščanstvo – čast izjemam iz obeh strani. Takrat so ulice ostale prazne! Normalno, saj smo mi povsem lepo živeli naprej in še vedno prepričevali prepričane, da oni v onem drugem vagonu postajajo vse bolj nevarni in sovražni. Medtem so izkoriščeni ljudje s sklonjenimi glavami, in samo oni vedno s kakšnimi občutki, zapuščali našo domovino razočarani nad sistemom in nad nami, da smo v njihovi stiski ostali nemi.

Nato je prišel na vrsto delavski razred. Ona čudna bitja so privatizirala podjetja, posle speljala drugam, prijavila stečaj in delavce porinila na ulice – po mesecih brez plač ni bilo notranje moči za demonstracije. Samo Bog pozna njihove agonije! Takrat se je zaslišalo nekaj levega humanizma in desnega krščanstva, vendar je bolj ali manj ostalo na izrečenih besedah – zopet čast vsem pozitivnim izjemam.

Sedaj je prišel na vrsto srednji razred! Seveda brez izjem, kajti čudna bitja ne poznajo razlik med ljudmi. Nikogar ne diskriminirajo. Vsem želijo pobrati vse, kar se le da. Končno – morda prepozno – se je pojavila velika želja, da ustavimo ta vlak. In prav je tako! Ta želja pa ni last ljudi iz enega ali drugega vagona. Ta želja je univerzalna!

Seveda tudi sedaj vidimo različne poti, kako zaustaviti vlak in ga zapeljati na boljšo pot. Z različnostjo ni prav nič narobe. Prav je, da vidimo različne rešitve. Toda LEPO, LEPO PROSIM ZAČNIMO SE MEDSEBOJNO POSLUŠATI. S poslušanjem bo raslo spoznavanje drug drugega, s tem bodo padali predsodki, rastlo pa bo medsebojno spoštovanje in zaupanje. Vsi imamo kaj pametnega za povedati oz. predlagati in nihče ne ve vsega. MEDSEBOJNO SE POTREBUJEMO!

Kaj ima vse to veze z napisanim grafitom? Ne, ne obsojam človeka, ki je to napisal, čeprav smo mi – moja žena, dva otroka in jaz – kristjani. Želel bi mu povedati, da mi je globoko žal, da se nisem bolj potrudil narediti mostu med enim in drugim vagonom. Žal mi je tudi, da smo kristjani premalo poslušali in preveč govorili. Žal mi je za vsak kamen, ki smo ga kristjani vrgli proti drugem vagonu. Žal mi je, da nismo ljubili svojega bližnjega ter ga poskušali razumeti kakor samega sebe. Še posebej pa mi je žal in se kesam, da smo tudi slabo naredili in dobro opustili.

Vseeno pa bi za konec prosil vse: vzdržimo se ekstremizma in nasilja, saj nikomur ne koristi. Na drugi strani pa lahko povzroči mnogo škode prav tistim, ki so že danes porinjeni na rob in morda jutri ne bodo imeli več kaj izgubiti. Takrat bodo lahko zahtevali to ali ono glavo. Prosim bodimo v teh težkih in prelomnih časih trezni in spoštljivi.

TONI MRVIČ

 

Rubrika: IZPOSTAVLJENO, Komentar

Komentiranje je zaključeno.