ČRNA KRONIKA DOLENJSKE ŽELEZNICE: CELO RIBARIJO Z ŽELEZNIŠKIH MOSTOV IN NAPRAV

| 29/07/2012

„Jože je vlekel sani spredaj za vrv, medtem ko je France na vso moč potiskal sani od zadaj. Ker pa med tračnicami ni bilo snega, jih nista mogla pravočasno umakniti. Plug je osemletnega Franceta zagrabil in ga vlekel s seboj še 280 metrov od kraja nesreče, dokler se vlak ni ustavil.“

[Opomba uredništva: Z današnjo objavo začenjamo serijo zgodovinskih člankov – gre za ponatis prispevkov, ki so izpod peresa zgodovinarja in prevajalca Mitja Sadka izhajali v rubriki Štorije historije v reviji Park.]

Na fotografiji desno: Železniška nesreča v Brestanici pred 2. svetovno vojno (fotografija V. Bavec, last Dolenjskega muzeja Novo mesto).

Pojav železnice v 19. stoletju predstavlja enega izmed ključnih razvojnih premikov v zgodovini človeštva. Železnica je odprla povsem nove perspektive bivanja. Spremenila je kakovost življenja, ljudi je odprla svetu in jih dokončno iztrgala privezanosti na domači kraj. Spodbujala je gospodarstvo in turizem. Kraji ob njej so se hitro razvijali, odsotnost železnice pa je celotna območja obsodila na stagnacijo ali propadanje. Dober primer takšnega dvojnega učinka železnic je tudi Dolenjska. Pri načrtovanju izgradnje železnice sta se izoblikovali dve vplivni struji. Prva, ki je na koncu tudi prevladala, se je zavzemala za umestitev železnice v dolino Temenice mimo Trebnjega do Novega mesta, druga je zagovarjala prednosti doline Krke in povezavo proti Beli krajini. Po letu 1894, ko je bila odprta železnica od Grosupljega do Novega mesta, je območje doline Krke začelo močno zaostajati v razvoju. Vendar niti kraji ob železnici niso bili deležni samo prednosti novega prevoznega sredstva. Nelojalna konkurenca hitrejšega in cenejšega prevoza je povzročila propadanje tradicionalnih oblik prometa in odžrla zaslužek marsikateremu prevozniku. Temu so se kmalu pridružile številne železniške nesreče.

Lahko si predstavljamo, da so prebivalci Dolenjske tako kot drugod sopihajoče »lukamatije« sprva opazovali s čudenjem, z občudovanjem ali celo s strahospoštovanjem. Potniki so doživljali vožnjo z vlakom zelo različno. Največjo grozo so baje zbujali tuneli, v katerih so potniki v vagonih nenadoma padli v nepredirno temo, obogateno z dimom in s paro hlaponov. Obenem so se širile govorice, da v »temi sredi belega dne« sicer krepostne moške napadejo tako grešne misli, da začnejo siliti v sopotnice, jih objemati in celo poljubljati. Zato se je med spodobnimi damami, ki so potovale same, razširila nova moda, da so si v bran pred nadležnimi vsiljivci pred predorom v usta vtaknile drobno ustno iglico.

Ko pa se je ljudstvo na novo čudo navadilo, je postal njegov odnos do železnice dosti bolj »sproščen«. To je razvidno tudi iz cele vrste opozoril in predpisov, ki so krožili po različnih oblastnih organih. Če razumemo predpise kot poskus preprečitve obstoječega stanja, potem lahko iz njih sklepamo, da so ljudje (tako kot marsikdaj še danes) pogosto hodili po železniških tirih, sami odpirali zapornice ali prekoračevali tire kljub spuščenim zapornicam ter uničevali ali premeščali železniške naprave. Otroci so preganjali dolgčas, ko so v mimovozeče vlake metali kamenje in druge predmete, polagali kamenje na tirnice, se obešali na žice, ki so vodile k signalom in zapornicam ter s tem onemogočali njihovo delovanje. Na ta način sta se leta 1923 zabavala tudi dva pobalina, 10-letni Ludvik Krevs in njegov tri leta starejši prijatelj Josip Cesar iz Velikega Kala, ki sta »polagala žeblje na tračnice in s tem spravljala v nevarnost promet«. Starejši si je prislužil kar 6 ur zapora, mlajši pol manj. Leta 1925 je Direkcija državnih železnic v Ljubljani opozorila, da so se na železniških progah zaradi kršitev predpisov zgodile številne nezgode, nekatere tudi s smrtnim izidom: »Hoja po progi in prestopanje železniških naprav se je v nekaterih krajih tako udomačilo, da imajo nekateri železniški uslužbenci mnogo truda, da preprečijo to razvado in odvrnejo nesreče. Najbolj se je pa razpasla razvada prekoračenja železniških mostov. Celo ribarijo z železniških mostov in naprav.« Novi železniški mostovi pa niso bili primerni le za ribarjenje, ampak tudi za druge »dejavnosti«. Zato ne čudi, da sta nekega avgustovskega dopoldneva leta 1930 dva vajenca, zaposlena pri mizarskem mojstru Ivanu Kastelicu, po novomeškem železniškem mostu prenašala kar celo omaro. In to le par minut pred prihodom strojnega vlaka.

Ob omenjeni brezbrižnosti niti ne čudijo porazna statistična poročila o železniških nesrečah. Na območju Dravske banovine se je samo v času od 1. maja do 25. oktobra 1933 zgodilo »15 povoženj cestnih vozil, 14 povoženj živine, 8 slučajev živine na progi, 2 zavoza motornih vozil v zapornico, 2 zavoza cestnih vozil v zapornico, 2 slučaja oplaznenj motornih vozil po vlakih, 5 slučajev hoje privatnikov po progi, 5 skokov privatnikov z vlaka, 26 (!) smrtnih povoženj privatnikov in 10 obmetavanj vlakov in poškodb železniških naprav«. Lahko si mislimo, da je bilo neprijavljenih lažjih prekrškov še veliko več.

Ljudje so morali zaradi prihoda železnice spremeniti nekatere svoje navade, kar pa je bilo seveda težko. Živina, ki se je dotlej prosto pasla po travnikih, je v vlaku dobila nevarnega sovražnika, strojevodje pa so morali pogosto preganjati živino s tirov. Med ukrepi za preprečevanje železniških nesreč lahko zato skoraj vedno najdemo opozorilo, da pastirji ne smejo puščati živine in drobnice na progo. Očitno pa tega niso vedno upoštevali. Tako je 4. julija 1923 vlak med Novim mestom in Trebnjem naletel na dve govedi, ki sta bili last posestnika Franca Puglja, in ju podil pred seboj, dokler nista zbežali v gozd. Vsekakor je imel Pugeljč, kakor so Franca radi klicali, obilo sreče, da sta govedi ostali živi in vlak nepoškodovan. Takšne sreče pa niso bili ob neki prav bizarni nesreči, o kateri je 31. 10. 1840 poročal graški časopis Der Aufmerksame. V bližini belgijskega kraja Melle je lokomotiva zapeljala prek krave, ki je ležala na tirih, in žival razpolovila. Nekaj vagonov se je iztirilo in vlak se je moral ustaviti. Toda takrat se je od nekod zaslišalo beketanje in na veliko presenečenje vseh so na progi našli živega telička. Žival je prišla na svet s carskim rezom, ki ga je opravila lokomotiva.

Tudi iskre, ki so prihajale iz parne lokomotive, so predstavljale veliko požarno nevarnost. Pogosto se je dogajalo, da se je rastje ob progi vžgalo, zato so morali prebivalci velikokrat gasiti požare. 17. maja 1943 se je od isker iz lokomotive vnel gozd ob železniški progi na Malem Vrhu. Ker je tedaj pihal veter, so iskre priletele tudi na slamnato streho hiše posestnika Alojzija Kavška. Požar mu je popolnoma upepelil hišo, senik, hlev in kozolec.

Marsikdo pa je neprevidnost na tirih plačal z življenjem. Brata France in Jože Pleskovec sta se 23. januarja 1930 s sanmi, na katerih sta imela naloženo vrečo koruze, vračala iz Muhaberja domov v Bučno vas. Kot je razvidno iz policijskega poročila, sta ob 14 uri in 12 minut prišla do železniške proge, ki je peljala med omenjenima vasema. Dečka sta bila s sanmi ravno na progi, ko sta opazila bližajoči se vlak, ki je imel pred strojem snežni plug. Toda namesto, da bi reševala sebe, sta poskušala rešiti sani s koruzo. »Jože je vlekel sani spredaj za vrv, medtem ko je France na vso moč potiskal sani od zadaj. Ker pa med tračnicami ni bilo snega, jih nista mogla pravočasno umakniti. Plug je osemletnega Franceta zagrabil in ga vlekel s seboj še 280 metrov od kraja nesreče, dokler se vlak ni ustavil.« Deček je umrl na kraju nesreče. V poročilu je še navedeno, da so sani ostale nepoškodovane.

Dolenjske železnice je leta 1931 zaznamoval naslednji krvavi dogodek. 16. februarja ob 22:30 je Ivan Pogačar, kurjač na novomeškem kolodvoru, na tirih med železniško postajo Novo mesto in predorom našel moško truplo brez leve roke in leve noge. Na glavi je imelo veliko odprtino, spodnjo čeljust zlomljeno, kožo na bradi in spodnjo ustnico strgano. V hlačnem žepu so našli majhno denarnico z izplačilnim listkom, iz katerega se je ugotovilo, da gre za Franca D., uslužbenca na železniški postaji v Trebnjem. Naslednje jutro so ob železniškem tiru pri vasi Stari trg (danes del Trebnjega) našli še njegovo levo nogo, njegovo levo roko pa pri kolodvoru v Mirni Peči. Policijska preiskava je ugotovila, da se je omenjeni tistega večera odpravil domov iz službe peš po železniški progi. 300 metrov od postaje v Trebnjem ga je povozil vlak in ga nato vlekel s seboj še dobrih 400 metrov, ko mu je vlak odrezal levo nogo. Strojevodja in kurjač omenjenega vlaka sta v predoru Sv. Ana pred Mirno Pečjo sicer zaslišala nekakšno ropotanje, vendar sta menila, da je prišla pod stroj kakšna srna ali da se je na stroju kaj pokvarilo. Nesrečniku je nato pri Mirni Peči odrezalo roko, ostalo telo pa se je pripeljalo vse do Novega mesta in padlo na tire šele med premikanjem vagonov.

Branje o takšnih nesrečah nas opozori, kako zelo nevarna je lahko neprevidnost na železniških tirih. Seveda pa so nesreče samo temna plat železnic. Danes bi si v naši državi želeli, da bi tudi njena svetla plat zasijala še jasneje, da bi železnica zaradi vseh svojih prednosti, tako ekonomskih kot ekoloških, dobila tisto mesto, ki ga je nekoč že imela, in da bi lahko prihajajočo dobo upravičeno imenovali dobo železnic – hitrih, udobnih, ekoloških in nenazadnje tudi varnih. (MITJA SADEK)

Partizanska diverzantska akcija, september 1943 (fotografija last Dolenjskega muzeja Novo mesto).

Prehod prek železniške proge Trebnje–Mirna Peč, 1970/71 (fotografija Z. Macerol, last Dolenjskega muzeja Novo mesto).

VIRI IN LITERATURA:

SI-ZAL NME 3 (Okrajno glavarstvo Novo mesto), železniški prekrški.

Cvirn Janez, Studen Andrej, Ko vihar dirjajo hlaponi (K socialni in kulturni zgodovini železnice v 19. stoletju), zbirka Tiri in čas, Ljubljana: 2001.

 

 

 

Oznake: , , ,

Rubrika: HISTORIJA, IZPOSTAVLJENO, Zgodbe

Komentiranje je zaključeno.