BORIS VEZJAK: OBSTAJA NEVARNOST HITREGA KONCA VSTAJE

| 12/12/2012

Dr. Boris Vezjak, filozof na filozofski fakulteti v Mariboru in pozoren kritični bralec medijev in politične realnosti je v zadnjih tednih pod posebnim drobnogledom javnosti. Marsikdo celo misli, da je eden tistih, ki so v ozadju mariborske vstaje, ki je že zrušila Kanglerja, sedaj pa se bo lotila še mariborskega občinskega sveta. A za Čuvarja je v tem trenutku predvsem nekdo, ki bo znal pojasniti slovenski javnosti, kakšno je ozadje političnih in socialnih dogajanj na Štajerskem. Zakaj se je Maribor zaljubil v Kanglerja in zakaj ga je navsezadnje zasovražil, kot verjetno ni bil osovražen še noben slovenski župan? Kdo je v ozadju protestov in zakaj so bili protesti uspešni? In kaj se bo zgodilo z uporom v prihodnjih dneh in tednih? O vsem tem je za nas spregovoril intelektualec, ki je že spomladi letos s peticijo zahteval Kanglerjev odstop. Zanimivo, da je to peticijo takrat podpisalo le nekaj sto ljudi. Sedaj pod njenimi zahtevami s svojimi telesi in s svojimi glasovi stojijo tako rekoč vsi Mariborčani.

Kako je mogoče, da je Maribor dvakrat prepričljivo izvolil Kanglerja iz Dupleka?

To vprašanje si danes zastavljajo mnogi. Duplek je kraj v bližini Maribora, ki v štajerskem kontekstu in sploh mariborskem večkrat figurira kot »butalsko« mesto – seveda čisto po krivici. Situacija ni povezana s Francem Kanglerjem in je starejša od njega, daje pa opisom o njem nek humorni pridih. Dvakrat je bil izvoljen, ker je znal dobro igrati na strune domačnosti in folklornosti. Bil je »ljudski« človek, robat in poln napak, s katerimi se lahko identificiraš, razvil je domačijsko retoriko tipa »moje srce bije za Maribor«, po drugi plati pa je uspel v lokalni politiki spretno zgraditi celo falango podpornikov z vseh strankarskih vetrov. Ne smete pozabiti, da je prekaljeni politik in dolgoletni poslanec, zato videz okorne ruralnosti rahlo vara.

Se pravi, da so ravno napake oz. “kanglerizmi”, iz katerih se sedaj norčuje celotna Slovenija, tiste, ki so ga naredile priljubljenega! Pa vendar – je Kangler storil kaj dobrega za Maribor? Kje in kdaj in zakaj je zašel iz poti, če je sploh kdaj bil na pravi poti

Ne bi rekel, da je »zašel s poti«. To je nekolikanj čudna označba za deliktventstvo. Gotovo so tudi nekateri projekti, ki jih je župan izpeljal: sam se rad pohvali s pohorsko gondolo, ali denimo z obnovo Vetrinjskega dvorca. Težava je v tem, da si je nakopal 15 sumov storitve kaznivega dejanja in nato 10 kazenskih ovadb zaradi različnih zlorab položaja. Ko se je to zgodilo preteklega maja, sem skupaj s kolegi osramočen spisal peticijo za njegov odstop. Kasneje jo je podpisalo okoli 200 ljudi. Šlo je za majhno gesto, ki župana seveda ni premaknila nikamor, tak kot ne tisoči, ki so skandirali GOTOF SI. No, vendarle je na koncu popustil, ampak novinarji so kravje kupčije razkrinkavali že vsaj tri leta.

Kaj veste o ozadju protesta? Kako vi vidite in razlagate, da se je protest tako hitro razplamtel in da je relativno hitro uspel?

Gre za klasično obliko spontanega protesta, ki se je razširil preko Facebook omrežja – sprva s spontano idejo nasprotovanja postavitvi radarskega sistema. Potem se je valil kot snežna kepa in vzpostavila se je mreža razlogov, zaradi katerih so Mariborčani prišli na ulice le z enim ciljem – župan mora odstopiti. Dobro in konstitutivno za uspeh je bilo, da so organizatorji ostali anonimni, saj bi jih sicer spolitizirani mediji, predvsem na desnici, žive raztrgali in od protesta ne bi ostalo nič.

Kako se je protest organiziral? Kako se je širil? Zakaj je bil uspešen?

Uspešen je bil, ker je bila dosežena kritična masa ljudi, ki je prišla na ulice. Slovenci niso navajeni protestirati, obnašajo se defetistično. Toda impulz v obliki protesta proti radarjem jim je dal krila in hrabril še preostale. Ne pozabite, da je s strani anonimnih organizatorjev bil voden izjemno spretno, spremljale so ga številne odlične taktične, grafični humorni prikazi – vse to je izjemno mobiliziralo ljudi in jih aktiviralo tudi v premislek o svojem socialnem stanju. Sploh le primer je bila samoiniciativna pobuda po deljenju in lepljenju plakatov – skriti vodje protesta so zgolj objavili navodila in množica je temu sledila ter kar sama opravila posel obveščanja.

Kaj se bo po vašem mnenju s protesti zgodilo, sedaj ko je osnovni cilj dosežen? Ali je nevarnost, da protest uplahne, da se mobilizacija prekine?

Obstaja velika nevarnost hitrega konca in demobilizacije. Vsaj za nekaj časa. Vremenske razmere so protestom nenaklonjene – zima, mraz in sneg niso v vzpodbudo. Nenazadnje je Kangler napovedal svoj odstop. Tu je veseli december. In zdi se, da so ljudje poskusili, kaj pomeni protestirati in jim to ni več tako velik izziv. Nenazadnje so tu še izgredi, ki ne obetajo varnosti. Dejansko sem glede protestov v prihodnje bolj skeptičen in hitro pričakujem zmanjšanje njihove intenzivnosti. Tudi njihova pluralnost redči vrste v vsakem središču posebej.

Kaj se bo s protestom zgodilo, ko bodo enkrat tudi drugi osnovni cilji doseženi (se pravi odstop cele hobotnice)?

Potem bo prišel čas za uresničitev drugih zahtev. Če so kakšne – in običajno jih ni in niso artikulirane. Zato bo seveda zelo težko – vzpostaviti je treba nov politični sistem, vizijo delovanja države in družbe, nove subjektivitete, ki bodo zamenjale stare politične mreže. Glede tega bi se splačalo vztrajati in biti dosleden. Vendar je vsaj v Mariboru do tega še daleč. Zaenkrat nič ne kaže, da bo mestni svet razpuščen. V mariborskem žargonu to pomeni, da so lovke hobotnice še vedno pretežno nedotaknjene in žive.

Kako gledate na ostalo trenutno uporniško situacijo po Sloveniji? Ali menite, da se lahko zgodi tudi vseslovenska vstaja? Kakšna bo njena usoda če bo do te vstaje sploh prišlo? Na kakšen način lahko uspe, če sploh lahko uspe?

Več bomo videli 21. decembra, ko bo prišlo do tega, po čemer sprašujete – vseslovenske vstaje. To bo verjetno dan D, po katerem bomo videli, ali imajo protesti še kakšno politično rušilno moč ali ne. Toda vse to vrenje po drugi strani kaže popolno nemoč naše civilne družbe v celoti  – ta se je venomer sramežljivo skrivala za neko apolitičnostjo in nestrankarstvom, zdaj pa je na tem, da mora stopiti na politično prizorišče in ji je nerodno. To ni zanjo, si misli. Nimam posebej dobrega občutka, da bo pri tem uspešna. Vsaj ne zelo hitro. (fotografija: http://vezjak.blog.siol.net/)

 

 

 

Rubrika: Diktafon, IZPOSTAVLJENO

Komentiranje je zaključeno.