ALI JE V NOVEM MESTU MOŽEN „GOTOF JE?“

| 23/11/2012

V Mariboru se dogaja ljudstvo. Množica ljudi zahteva odstop župana Kanglerja in pravijo, da ne bodo odnehali, dokler ne dosežejo svojega cilja. Facebook stran, ki Kanglerja podi z oblasti, ima že krepko čez deset tisoč članov. A tudi Novo mesto ima župana, ki ga mnogi sovražijo. Prvi mandat (2006 – 2010) ni izdelal ravno z odličnim uspehom. Nekateri so celo ocenjevali, da gre za eno izmed najslabše vodenih slovenskih občin. Po polovici drugega mandata se zdi, da je bila uresničena samo ena predvolilna obljuba: in to je tista, ki jo je dal svojim koalicijskim partnerjem (in seveda vplivnežem iz Zveze za Dolenjsko) glede tega, katere stolčke v občinski sferi bodo zasedli. Novomeška politična elita je ob tem zapravila več milijonov evrov za športno dvorano, ki je najbrž nikoli ne bomo videli. Najeli so prostore za Razvojno izobraževalni center, ki jih lahko čedalje bolj primerjamo z znamenito Katarinino palačo v Ljubljani. Sedaj smo soočeni s korupcijsko afera s koalicijsko pogodbo, ki je razkrila, da so v ozadju visokoletečih besed o razvoju mestne občine Novo mesto predvsem pritlehni interesi konkretnih posameznikov po dobro plačanih službah, ki jih s svojim siceršnjim znanjem in veščinami ne bi nikoli dosegli. Zato se nemara lahko upravičeno vprašamo, ali se lahko mariborski primer zgodi tudi v Novem mestu. Se Novemu mestu lahko zgodi „gotof je“? Je tudi v Novem mestu možen spopad med množico in županom?

To vprašanje smo zastavili ljudem, ki poznajo tako politično kot tudi socialno sliko v Novem mestu.

Boris Blaić, novinar Dolenjskega lista: „Če se upor ni zgodil, ko je postalo jasno, da je občina vrgla skozi okno nekaj milijonov evrov za dvorano v Portovalu, če je župan preživel očitke o pregrešno dragem najemu stavbe za potrebe RIC-a, če lomastenje po Zarji ostaja le vihar v kozarcu vode in če gredo mirno mimo tudi druge nepravilnosti, na katere opozarjajo nadzorni odbor občine, mediji in širša javnost, res ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi do upora prišlo. Podobno brez odziva gre lahko mimo tudi razkritje koalicijske pogodbe med ZZD in SLS, ki jasno in vnaprej predvideva delitev direktorskih stolčkov in drugih visokih položajev v občini glede na strankarsko pripadnost. Na žalost smo na take rabote že tako navajeni, da povsem pozabimo na dejstvo, da bi po zakonu morali imeti na razpisih vsi kandidati enake izhodiščne možnosti. No, bomo videli, kako bo po novem letu, ko lahko zaradi sprostitve cen pričakujemo podražitev komunalnih storitev. Tudi v Mariboru so se ljudje uprli šele, ko je postalo jasno, da jih namerava občinska oblast udariti po žepu.

Mirko Vorkapić, glasbenik in član gibanja Druga novomeška pomlad: „Vsi razlogi za kaj takega obstajajo. Imamo skorumpirano politično in gospodarsko elito, ki se kratko malo požvižga najprej na poštenost, potem se oholo odziva na novinarska vprašanja, navsezadnje pa se ne ozira niti na ljudi, tako da deluje po principu: “Kaj nam pa morete?”. Čas je, da nehamo braniti vsak svoje interese in da nastopimo skupaj. Ne gre za varčevanje, ne gre za reze v subvencije, ne gre za listine, imena ter leve in desne. Gre za to, da je sistem v kurcu in da ga je treba zamenjat!“

Maja Žunič Fabjančič, univ. dipl. komunikologinja in doktorska študentka Humanistike in družboslovja na Fakulteti za družbene vede: „Uporniški potencial vedno obstaja v ljudeh. Vprašanje je, kaj je tisto, kar ljudi mobilizira in je tako silovito, da jih potegne iz vsakdanjih rutin in da so pripravljeni neke demokratične spremembe zahtevati z vsem kar so, s svojimi telesi. Aktualni primer mobilizacije ljudi proti mariborskemu županu se ni artikuliral na podlagi številnih afer in ovadb, kjer so se kazali mnogi indici netransparentnega delovanja. Prebivalstvo je na začetku mobiliziral nek povsem banalen ukrep povezan z radarji. Ti so s svojo otipljivostjo postali objekt napadov in kanal za artikulacijo povsem legitimnega ogorčenja nad ravnanjem oblasti. Kar je paradoksalno je to, da je bilo pred nekaj dnevi na demonstracijah v Ljubljani prisotnih le nekaj tisoč ljudi. Tam se je namreč izražalo nestrinjanje z varčevalnimi ukrepi in s politiko, ki zasebne dolgove transformira v javni dolg. Slednji bo nedvomno drastično zarezal v življenja ljudi. Kot lahko spremljamo na drugih primerih (Grčija, Španija …) ukrepi krčenja javnega sektorja in socialnih pravic vodijo v znižanje povpraševanja in posledično gospodarskega propadanja, če ponazorimo zelo plastično. Kljub zavedanju o resnosti splošne situacije, ki je vsakomur izmed nas iz dneva v dan bolj jasna in oprijemljiva skozi brezposelnost, prenizke plače, ki ne zadostujejo za preživetje, zaostrovanje politike socialnih pravic, deložacije … se je mobiliziralo minorno število ljudi. Ljudje še vedno ne prepoznavajo “skupnega sovražnika”, ki ga med drugim imenujemo neoliberalizem. Ta sistem je tisti, ki je zažrt v vse pore in odnose družbenega življenja in ki posledično omogoča ozkemu krogu privilegiranih sprejemati odločitve, ki niso usmerjene v doseganje skupnega dobrega, v skupne družbene koristi, temveč v lastne koristi in zase. Na omenjenem primeru bi to pomenilo, da obstaja velik potencial, da se neustrezne prakse ravnanja vedno znova ponavljajo. Tudi z novo izvoljenimi funkcionarji. Že preje omenjene artikulacije zahtev na demonstracijah, so na eni strani pomembne za odpravljanje strahov in nemoči, ki jih čutijo ljudje ter za identificiranje tistih zahtev, ki bi omogočile boljše življenje večini prebivalstva. Na drugi strani pa izražajo moč navzven. Ni enako, če neke potrebe po demokratičnih spremembah izraža 100 ali 1000 ljudi. To se lahko spregleda. Težko pa se spregleda 100.000 ljudi. Zato fizična prisotnost vsakega posameznika šteje. Žal pa so obravnavani boji ob nezmožnosti horizontalnega povezovanja in prepoznavanju skupnega globalnega boja prisiljeni, kot sta zapisala Hardt in Negri v svojem delu Imperij: “vzplamteti vertikalno in se takoj dotakniti globalne ravni”.

Milena Bartelj, opozicijska občinska svetnica: „Ocenjujem, da upor v Novem mestu zaenkrat ni možen. Ljudje smo premalo povezani, pri nas vlada drugačna mentaliteta kot na Štajerskem – smo bolj potrpežljivi in morda tudi bolj »ponižni«. Drugi razlog je v tem, da smo premalo informirani. Vsakdo ve za kakšno »nepravilnost«, nihče pa za vse. Ni treba dosti, da bi se ljudje zganili, manjka pika na, kot na primer radarji v Mariboru. Vsi smo nezadovoljni, vendar hkrati predvsem prestrašeni in očitno še ne dovolj jezni, da bi se uprli.

Matic Vidic, opozicijski občinski svetnik: „GOTOF JE“ je super iniciativa oz gibanje, ki je ljudi opozorilo, da so del nečesa, čemur se odpovedujejo oz so del občine na katero imajo vpliv samo na vsaka štiri leta. Lahko rečemo, da je podoben projekt že bil v Novem mestu, in sicer, ko so po mestu visele rjuhe z napisi in protestom pred Rotovžem. Vendar, če sem za odtenek kritičen, se je vse skupaj ustavilo, ko so se razmere na področju mladine in kulture iz strani občine uredile oz se še urejajo. Zanimiv primer naj omenim DNŠ, kateri je eden izmed večjih uporabnikov mladinskih sredstev, pa ni bilo skoraj nobenega iz njihove srede na protest. Potrebno je poudariti, da tukaj ni bil nikoli cilj, da Muhič odstopi. Ta cilj bi bil mogoče uresničljiv po odpovedi Evropskega prvenstva 2013 in izgradnjo dvorane. Vendar je bil Muhičev zaveznik čas, saj se je to zgodilo v mesecu juliju, ko ni več mogoče angažirati skupine protestnikov. Če bi se to zgodilo v spomladanskih mesecih, sem prepričan, da bi imeli novomeški Gotof je. Takrat bi se angažirala skupina navijačev Krke, ki bi začeli s pritiski, nato bi sledili ostali podporniki in imeli bi poln Glavni trg. Torej upam, da je sedaj jasno, zakaj se je zavlačevalo z odpovedjo. Za takšne zadeve je ključen čas in močna zgodba, katera čustveno povezuje ljudi. Potrebna je iskrica in rezervoar, poln bencina, eksplodira. Zgodba mora vključevati mestno prebivalstvo, saj ljudje ruralnega okolja, nimajo interesa, da bi se vozili v mesto protestirat, po drugi strani je pa tudi njihova natura takšna, da vedno razmišljajo bolj samooskrbno, kar pomeni, da v njihovih očeh občina ni nikoli nekdo, ki bi bil dolžan skrbeti posredno ali neposredno za njih. Zato tudi nikoli ne zamerijo, če se ne izpolnjeno predvolilne obljube, saj so navajeni, da so v celoti odgovorni sami zase, temu primerno pa so uperjene tudi njihove potrebe. Če zaključim, protest oz gibanje se vedno začne z družbeno marginalno skupino, katera začne vojno proti občini. Izjema je Silvo Mesojedec, kateri kar sam začne vojno, vendar mu podpora pada. Se pa strinjam z njim, da so ravno Romi ena takšna zgodba, ki bi lahko pripeljala do Gotof je. Menim, da bo slednji uspel le, če ga ne bo vodil ravno on.“

 

 

Oznake:

Rubrika: IZPOSTAVLJENO, Krožišče, Zgodbe

Komentiranje je zaključeno.