25 LET PROTESTOV NA ROŠKI, 25 LET PREVAR

| 30/05/2013

svoboda-1Pred petindvajsetimi leti sem se kot osnovnošolec skupaj s starši in starejšim bratom odpeljal v Ljubljano, na proteste v podporo četverici. Spomnim se gesel o človekovih pravicah, gesel o slovenskem jeziku ter gesel o tem, da si zaslužimo dostojno življenje, primerljivo z „Evropo“.

Petindvajset let kasneje je eden od četverice, Janez Janša, množico ljudi, ki se je spet pognala na ulice, imenoval zombiji in levi fašisti. Nova vlada Alenke Bratušek je, sicer z neprepričljivo masko na obrazu, po drugi strani popolnoma ignorirala zahteve vstajniškega gibanja.

Kaj se je torej zgodilo v zadnjih petindvajsetih letih? Kakšna je dediščina osamosvojitve? Kakšna je dediščina z Roške?

Poglejmo resnici v oči. Čeprav sem bil mlad, sem vedel, zakaj smo odšli na ulice. Niti eden od ključnih ciljev osamosvojitve v resnici ni bil dosežen. Zahtevali smo suvereno državo. Dobili smo provinco, ki ima na svojem čelu lutko, ki brez ponosa visi v rokah neoliberalne bruseljske klike. Zahtevali smo demokracijo. Dobili pa „levico“ in desnico, ki izvajata isto ekonomsko politiko, samo da bi se obdržali na oblasti. Zahtevali smo pravno državo. Dobili smo spregledano trgovino z orožjem, spregledano divjo privatizacijo, spregledane kraje pri infrastrukturnih projektih, spregledano tajkunizacijo. Dobili smo kasto privilegiranih in nedotakljivih. Zahtevali smo človekove pravice. Dobili državo, v kateri je zaradi socialnih stisk pri mnogih ogroženo osnovno človeško dostojanstvo.

Še enkrat, nehajmo se slepiti! Ali imamo suvereno državo? Ne, imamo trojko, ki nam diktira ekonomsko politiko, spreminja ustavo in kroji usodo naroda! Smo mi tisti, ki sprejemamo odločitve? Ne, odločitev sprejemajo ustanove, ki jih nismo mi postavili niti izvolili in ki so popolnoma izven nadzora ljudstva. Ali imamo demokracijo? Ne, imamo predsednico vlade in največjo parlamentarno stranko, ki je, sedaj ko je na oblasti, požrla prav vse predvolilne obljube in prav vse besede, s katero so javnost zasipavali v času vladavine Janeza Janše!

V Sloveniji ima oblast ljudstvo, piše v ustavi. A hlapčevska slovenska politika nas je pripeljala v še večjo podrejenost, kot smo ji bili priča v času, ko smo bili del Jugoslavije.

Čeprav sem bil najstnik, sem leta 1988 vedel, da ne smemo nasesti kultu osebnosti. Zavedal sem se, da se ne borimo za to, da bi Janšo in Bavčarja ali kogar koli drugega postavili na oblast. Nismo bili „Balkanci“, nismo hoteli svojih malih Miloševićev. Pa vendar je danes očitno, da so posamezniki izkoristili osamosvojitev, za to, da za dolgi dve desetletji in pol ugrabijo mlado državo.

Seveda nista Janša in Bavčar krivca za vse stranpoti slovenske politike. Janša in Bavčar sta zgolj imeni, ki lepo ponazarjata propad slovenske politično-tajkunske elite. Janša je državo razumel kot orodje za pridobivanje politične moči, Bavčar kot orodje za pridobivanje ekonomske moči. Sta tudi dva obraza naše pravne države. Janša je obraz dela klike, ki ga roka pravice očitno ne bo nikoli doletela, Bavčar obraz tistega njenega dela, ki bo morda vendarle moral odgovarjati za svoje prestopke.

Kaj sploh danes še pomeni osamosvojitev? A se je tistih dogodkov sploh vredno spominjati? Nedvomno je potrebno poznati zgodovino. Vendar ne za to, da se lažno slavi tiste, ki bi morali odgovarjati za kazniva dejanja. Potrebno je preučiti, katere so bile ljudske zahteve tistega časa in v kakšni meri so te zahteve ostale (ne)uresničene. Kje, kdaj in zakaj je prišlo do ključnih zmot in napak, ki so iz osamosvojitve naredile karikaturo samostojne države, iz svobodnih državljanov pa posameznike, prestrašene v borbi za preživetje.

Če odmislimo sindikalne proteste, je minilo polnih petindvajset let, da se je narod spet pognal na ulice. Primerjave se ponujajo same po sebi. A v čem je tista bistvena razlika? Seveda lahko primerjamo zahteve in uspeh tega ali onega gibanja. A tista resnična razlika je globoko psihološka. Je razlika v občutenju, v samopodobi naroda. Protesti pred 25-timi leti so bili protesti samozavestnega, razsvetljenega in čedalje močnejšega naroda, ki je začutil, da lahko postane večji, močnejši in uspešnejši. Današnji protesti so protesti tega istega naroda, ki je bil oropan samozavesti, dostojanstva in prihodnosti, so protesti naroda, ki se je dvignil, zato da si povrne samozavest, dostojanstvo in upanje na prihodnost.

Protesti pred petindvajsetimi leti so bili torej, seveda v nekem daljšem zgodovinskem kontekstu, izigrani in prevarani. Vstajniško gibanje je na nek način nadaljvanje prostnega gibanja s konca osemdesetih, je izraz spoznanja, da se proces mora nadaljevati. In morda je sedanje gibanje edino upanje, da Roška na koncu vendarle ne bo poražena.

Rubrika: IZPOSTAVLJENO, Komentar

Komentiranje je zaključeno.